To jezero sploh ni slano
Taka je bila prva misel 23-letne Katje Bukovnik iz Virmaš, ko je pokusila vodo jezera Turkana v Keniji. Pa je bilo, le druge soli vsebuje, kot jih imajo nam znane slane vode. Katja je letošnji september s fantom, 24-letnim Jurijem Dolencem iz Sopotnice, preživela v Keniji.
V Kenijo sta se sicer skavtska voditelja in prostovoljca odpravila 9. septembra, v Slovenijo sta se vrnila 4. oktobra. Prva potovalna izkušnja zunaj Evrope jima je pustila velik vtis. »Že kot mlajša sva se gibala v takih krogih, da sva celo otroštvo poslušala potopise študentov, najinih starejših voditeljev in animatorjev, ki so šli na misijone, jaz sem si vedno želela enkrat iti, in sem si rekla, da ko bom velika, bom šla,« zamisel o odhodu v Kenijo razloži Katja. »Prišlo je obdobje korone, in kar naenkrat sem ugotovila, da sem dve leti starejša, da sem postala 'velika' in da lahko grem. (smeh) Moj fant Jurij se je javil, da gre z mano, česar sem bila zelo vesela.« Katja je julija diplomirala na Pedagoški fakulteti, Jurij pa septembra na Fakulteti za računalništvo in informatiko, oba zdaj delata magisterij. »Z Imom, župnikom, pri katerem sva bila nastanjena blizu mesta Lodwar, sva prvič govorila konec februarja. Konec marca sva kupila letalske vozovnice, potem sva vedela, da bova zagotovo šla,« se spominjata. Že pred poletnimi počitnicami sta zbirala šolske potrebščine in prostovoljne prispevke, zbrala sta dva tisoč evrov, v načrtu sta imela še zbiralno akcijo konec avgusta, ampak sta jo zavoljo posledic poplav in tega, da pomoč potrebujejo domači ljudje, opustila.
Razigrani in vedoželjni
Pomagala sem učiteljici v t. i. baby classu, kjer so sicer otroci od tretjega do petega leta starosti, a najmlajši so bili stari tudi dve leti, najstarejši osem. Na splošno tudi njihovi starši ne vedo, koliko natanko so stari. Iz razreda v razred ne napredujejo po starosti, ampak po tem, koliko znajo. Sedijo v klopeh, se učijo črke, številke od ena do dvajset, šteti in pisati, imajo plakate z besedami, učijo se o sadju, živalih. Vsak dan jih ponavljajo. Imajo pa tudi dosti prostega časa. Tudi spali so. Otroci so taki kot pri nas, razigrani, vedoželjni, nič drugačni od naših.« Jurij je po šolah in ustanovah preverjal delovanje računalnikov. »Velikokrat niso točno znali povedati, kaj je narobe, težava je z brezžičnimi povezavami, velikokrat sem samo pregledal vse računalnike, jih odprl, očistil, pogledal, ali imajo viruse. Sicer nekaj osnov računalništva znajo, Word, Powerpoint, prav veliko pa ne. So pa kar 'domači', kar se družabnih omrežij tiče. Največ, kar je zanimivo, uporabljajo WhatsApp, Facebook, tudi Snapchat, imajo mobilne telefone z zasloni na dotik, ki jih polnijo v polnilnicah v mestu, ker večinoma doma nimajo elektrike, saj živijo v lesenih kolibah,« pove Jurij.
Jezero Turkana in Nairobi
Biološko zelo zanimivo jezero, sploh za učiteljico biologije, je jezero Turkana. Pokrajina Turkana, povesta Katja in Jurij, je velika za tri Slovenije. Presenetilo ju je, da jezero sploh ni imelo okusa po slani vodi, čeravno je slano. »Videli so se kristalčki soli, tako da nedvomno je bilo slano, samo druge soli vsebuje, kot jih poznamo mi. V Nairobiju sva šla v narodni park, kjer sva si ogledala krokodile, božala sva aligatorja, v bistvu je mehek, po vrhu ima sicer dve vrsti trdi, sicer pa je kot kača, pa žirafe sva hranila. Videla sva severnega belega nosoroga, ogroženo vrsto, stražili sta ga dve vojakinji. Pa opice leve, povodne konje …« navdušeno razlagata.
Spomin za vedno
Ko sredi savanske pokrajine v Afriki pri štiridesetih stopinjah Celzija na avtu odpade guma, bi marsikoga popadla panika. A Katje in Jurija ni. Povsem mirno razložita prigodo, ki se jima je zgodila. »Poskusili smo iti do arheoloških najdišč, pa nam je sredi peska odpadla guma. Deset ur smo čakali na mehanika. Ampak zraven so bila drevesa, s seboj sva imela hrano, vodo, odejo in vsak svoj sudoku, tako da ni bilo tako hudo. Vmes je nato še prihajajočemu mehaniku počila guma, na koncu naju je župnik Imo prevzel na polovici poti do najinega domovanja.« Katja in Jurij bosta o Keniji še dolgo razmišljala. »Se kar precej sprašujeva o tem, koliko jim mi, zahodna kultura, vsiljujemo svoje poglede. Ali so oni, preden smo jim predstavili našo kulturo, mislili, da imajo vsega dovolj. Ali so sploh razmišljali, da imajo premalo, in koliko smo jim to vsilili, ko smo prišli tja ...«