Bela krajina
»Za spremembo začnimo s ščepcem iskrenosti. Za žitno klobaso sem prvič slišal, ko me je urednica knjige prosila, če bi napisal besedilce o tej veliko manj znani sestri slovenske kulinarične kraljice. Najbrž je zelo napačno sklepala, da obvladam domačo klobasarsko krajino, ki ji, kot vsi dobro vemo, kraljuje kranjska klobasa – moja velika ljubezen. Lahko bi rekli, da sem bil pozvan k varanju ali celo promiskuitetnosti, česar sem se lotil brez občutka nelagodja in z velikim užitkom. Klobasa, ta reč falične oblike in ženskega spola je namreč, kot bi potrdila vsaka resna psihoanalitična raziskava, hudo erotično bitje. A vendarle, kot pravi Freud, tudi cigara je včasih samo cigara. Zato poglejmo, kakšna je ta klobasa – žitna klobasa, ko je samo klobasa. V osebni izkaznici žitne klobase jaglače ali mastenice se skriva tale zapis: 'poltrajna dimljena klobasa'. Oblečena je v debelo črevo, namesto črevesja in drugih notranjih organov pa najdemo proseno kašo, kose prate in boljše kose svinjskega mesa. Svojim zapriseženim občudovalcem se navadno razkazuje pošteno raztegnjena (dolga je tudi do pol metra), zapeljuje jih z dimom odišavljena in razdaja se dobro skuhana. Njena oblika ni ravno falična, prej damsko izpopolnjena. Včasih so jo postregli ob večjih opravilih v vinogradu skupaj s kislim zeljem ali repo in krompirjem, suhoparno opiše žitno klobaso spletna stran 'Visit Dolenjska', na kateri se trži tudi Bela Krajina – domnevni domicelj žitne klobase. Klic ene od mesarij, kjer življenje vdihavajo tej meseni zapeljivki, pa nas kot vedno znova strezni, da ne gre povsem verjeti svetovnemu spletu. Prijazni mesar mi je prek telefonske žice namreč zaupal klobasarski paradoks, ki izpodbija zgornjo svetovno-spletno trditev: V klobasi so 'načeloma slabši kosi mesa, ki so pa boljši'. Ta presenetljivi mesarski paradoks pomeni, da načeloma slabši (cenejši in mastnejši) kosi, kot so vrat, pleče, zaušnica, bolje oplemenitijo ('naredijo sočno') proseno kašo …« (str. 197–198)
Gornji odlomek je iz knjige o Beli krajini, ki je že tretja v seriji Za radovedneže in ljubitelje, prva je o Prekmurju, druga o Krasu in Brkinih. Ta prinaša kar 67 prispevkov 49 avtoric in avtorjev in je en tak boljši, tako rekoč intelektualni vodnik po tej pokrajini. V knjigi pa so tudi zelo konkretni prispevki, gornji govori o fenomenu žitne klobase, opisal jo je Jernej Mlekuž. Tudi sam sem ljubitelj Bele krajine, že dolgo poznam belokranjsko pogačo in metliško črnino, žitne klobase pa še ne. In še marsičesa ne …