Državni prvak v triatlonu študira na Švedskem

Matevž Nunar iz Preddvora je pred kratkim postal slovenski članski državni prvak v triatlonu. To je bila sploh njegova prva zmaga v tem športu, s katerim se ukvarja zadnji dve leti. Prej je treniral nogomet. Po diplomi na Fakulteti za šport v Ljubljani magistrski študij nadaljuje na Švedskem.

Kranj – Matevž Nunar je novi državni prvak v srednjem triatlonu. To je postal sredi oktobra z zmago na drugi izdaji polovičnega ironmana v Poreču. Slabo minuto manj kot štiri ure je potreboval za 1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21,1 kilometra teka.

Kako velik uspeh je to za vas?

To je bila sploh moja prva zmaga, poleg tega mi je prinesla naslov državnega prvaka, kar se sliši še toliko lepše. Tega uspeha se verjetno še ne zavedam prav dobro, saj se s triatlonom še ne ukvarjam dolgo. To je bil v bistvu pozitiven šok.

Kako ste videli samo tekmo?

Da lahko postanem državni prvak, sem začel razmišljati približno dva kilometra pred ciljem, ko sem od gledalcev slišal, da sem blizu, in dal vse od sebe. Veliko stvari se je moralo poklopiti, da sem sploh lahko prišel v Poreč, glede na to, da zdaj živim na Švedskem. Že sama pot je bila zelo naporna. Potoval sem več kot en dan, saj sem prišel z avtomobilom.

Katera disciplina vam gre najbolje?

Zagotovo tek. Glede na to, da sem prej 15 let igral nogomet, je to edina disciplina, ki sestavlja triatlon, s katero sem se občasno ukvarjal v prostem času. Plavam in kolesarim pa resneje šele zadnji dve leti.

Kako to, da ste se odločili za triatlon?

Že kot osnovnošolec sem bil kar dober v vzdržljivostnih športih. Vedno sem imel v glavi, da zapravljam talent, ker se ne ukvarjam s kakšnim vzdržljivostnim športom. Morda sem se odločil prepozno, morda ne, to bo pokazal čas. Med epidemijo covida-19 sem nehal trenirati nogomet in postal triatlonec. Na začetku sploh nisem imel v načrtu, da bi to preraslo v kaj resnejšega. S prijateljem Binetom Flajnikom sva se prijavila na tekmo, potem pa so bili rezultati vedno boljši, motivacija je zrasla, želje prav tako. Treninga sem se lotil resneje, imam pa seveda še rezervo. Triatlon je zanimiv šport.

Kako potekajo vaši treningi, imate trenerja?

Sem član Triatlonskega kluba Trisport Kamnik, treniram pa sam in sledim svojemu načrtu treninga. Glede na to, da prihajam s Fakultete za šport in da sem že vse življenje v športu, sem že pridobil nekaj znanja. To je tudi tema mojega magistrskega študija, tako da je dobro, da znanje iz teorije prenašam v prakso in različne stvari preizkusim najprej na sebi. Kombinacija študija in treninga je zahtevna, saj oboje vzame veliko časa. Zadnje tedne pred državnim prvenstvom sem treniral slabih dvajset ur na teden. Tukaj na Švedskem lažje usklajujem obveznosti, saj mi ni treba delati nič drugega, medtem ko je doma vedno še kaj zraven.

Šport vam je bil položen že v zibelko. Kako je potekala vaša športna pot?

Oče je direktor tekmovanj pri Mednarodni biatlonski zvezi, včasih je bil tekač na smučeh, mami je učiteljica športa na osnovni šoli in je bila precej perspektivna rokometašica. Nekaj predispozicij za vzdržljivostni šport tako verjetno imam. Prav se mi zdi, da tega ne zavržem. Kar 15 let sem treniral nogomet: najprej v Šenčurju, pri mladincih v Radomljah, ko sem šel na fakulteto, je motivacija padla in sem bolj zase igral v Savi v Kranju. Vedel sem, da je samo še vprašanje časa, kdaj bom zaključil z nogometom. Ko sem bil v osnovni šoli, sem igral tudi košarko in rokomet, samo da je bila zraven žoga. Starši so me skušali vključiti v vzdržljivostne športe, ker so slutili, da bi lahko imel te sposobnosti, a težko je otroku vzeti žogo, če jo ima tako zelo rad.

Odločili ste se za študij v tujini. Kako to?

V Sloveniji sem na Fakulteti za šport diplomiral iz kineziologije, pred tremi meseci pa sem prišel na Švedsko, kjer delam magisterij iz fiziologije napora. Za študij v tujini sem se odločil, ker menim, da lahko na ta način bolje kot v Sloveniji nadgradim svoje znanje, poleg tega je to zame nova, velika izkušnja. Moral sem kar precej iz svoje cone udobja. Kdor me dobro pozna, ve, da sem bil daleč od tega, da bi kdaj razmišljal o tem. Do dneva, ko sem sedel v avto in se odpeljal na Švedsko, sploh nisem mogel verjeti, da je to res. Sedaj sem tukaj in sploh ni tako hudo, kot sem si predstavljal. (smeh) Živim v stanovanju v mestu Örebro, približno dve uri vožnje zahodno od Stockholma. Ravno danes me je za en dan obiskal oče. Šolski sistem je tukaj precej drugačen. Na fakulteti imamo vzporedni sistem, kar pomeni, da imamo hkrati samo en predmet in teden ni tako zapolnjen s študijskimi obveznostmi, čeprav moramo tudi doma kar dosti raziskovati. Za šport je to dobro, saj imam časa za trening dovolj.

So pogoji za trening dobri?

Na kolesarski trening zdaj ne grem več ven, kolesarim na trenažerju. Za plavanje pa so pogoji boljši kot v Kranju. V bazenu so vedno na voljo 50-metrske proge, kar se tudi pozna pri moji pripravljenosti – in to je verjetno tudi eden od razlogov, zakaj sem v Poreču presenetljivo dobro plaval. Za tek je veliko urejenih poti, ki so osvetljene, saj je zdaj že hitro tema. Temperature pa so trenutno okrog ledišča.

Kakšni so vaši športni cilji?

Največje cilje imam za zdaj na razdalji, kot je bila v Poreču, torej na polovičnem ironmanu. Sestavljam načrt tekem za naslednje leto. Želim se udeležiti tudi takšnih, na katerih je konkurenca močna. Triatlon je sicer kar drag šport, tako da iščem tudi sponzorje. Po zaključku magisterija, če bi se vse izšlo, bi morda poskusil tudi kot profesionalec. Nekaj časa za to še imam. Star sem 23 let.