Kukavičji otrok

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 18. oktober 2023 / 11:27

Od kod se je pa ta vzela?, 1. del

Barbara in Pavla sta se rodili kot trojčici, žal je bratec takoj po rojstvu umrl. Deklici sta tja do petega leta odraščali v prijetnem družinskem okolju. Ata še ni toliko pil, tudi mama ni vsakih štirinajst dni menjala službe.

Sestri zadnjih trideset let nimata stikov. Pavla pravi, da zato, ker je bila Barbara zelo nasilna do nje.

»Začelo se je, ko sva šli v prvi razred. Sošolci so mi nagajali, da sem 'zamorka', ker sem imela temnejšo polt in črne lase, Barbara pa je bila svetlolaska kot mama in oče. Namesto da bi se postavila zame, je, ko sva prišli domov, napadla mamo, da nisem 'naša'. Da so v šoli tako rekli! Mama ji je sicer rekla, naj ne kvasi neumnosti, a ni odnehala. Začela je nadlegovati še očeta. Ta pa je z veseljem zagrabil vsak izgovor, da je lahko šel v gostilno in se ga napil. Z mamo sta se vedno bolj prepirala, vsega sem bila pa jaz kriva. Prišlo je celo tako daleč, da jo je oče obdolžil, da je imela zraven njega še druge moške. Sestra je neizmerno uživala, ko je videla, da me je začela mama sovražiti. Njena čustva so bila razumljiva, saj je bila zaradi mene tudi sama večkrat tepena.

V šoli je bilo zame peklensko. Sestra je pogosto naščuvala sošolce, da so mi nagajali, me vlekli za lase ali mi trgali strani iz zvezka. Šele v petem razredu je razrednik naredil red, saj naju je ločil. Kako se mi je oddahnilo, ko sem pristala v drugem razredu! Ne vem, kako, ampak sestra na nove sošolce ni imela večjega vpliva.

Nekoč je prijateljico nagovorila, da je na list papirja napisala zgodbo o mojih spodnjih hlačkah. Zlagala se je, da sem jih prostovoljno slekla, sošolci pa so jih ovohavali. Govorice so prišle na ušesa ravnatelju. Poklical naju je k sebi. Od strahu sem se polulala, sestra pa je še naprej trdila, da sem kriva, da ona ne laže. Potem je morala v šolo še mama. Ravnatelj ji je naredil pridigo, ki jo je zaključil z besedami, da šola ne more reševati zgrešenih vzgojnih metod. Ko je prišla domov, je kar pihala od jeze. Kriva sem bila pa jaz. V soboto, takoj po pouku, me je zaprla v vinsko klet, ven sem lahko prišla šele v nedeljo zvečer. Ponoči me je ugriznila podgana, še danes se mi pozna brazgotina.

Dvomi o mojem poreklu so zakon staršev vedno bolj razjedali. Oče je večino časa prebil v gostilni, mama pa v nobeni službi ni dolgo zdržala. Kakor hitro ji je kdo namignil, da ima nasilnega moža in še pijanca za povrhu, se je obrnila in šla.

Pri petnajstih letih sem nehala obiskovati osnovno šolo. Prilezla sem le do šestega razreda, več ni zneslo. Zaposlila sem se v neki šivalnici. Prišla sem z dežja pod kap. Delala sem med samimi ženskami, ki niso počele drugega, kot razmišljale, kako bi življenje sodelavk spremenile v pekel. Pogosto so se tudi steple, v omaricah so imele alkohol in se nacejale med 'čikpavzami'. Spominjam se neke Marice. Poročena je bila že več kot osem let, pa še ni imela otrok. Nobenega sočutja niso pokazale do nje, le polena so ji metale pod noge. Sčasoma sva se spoprijateljili in se nekoč skupaj odločili, da si poiščeva drugo službo. Postala sem čistilka na bencinski črpalki, ona pa je v kiosku na avtobusni postaji prodajala hot dog. Njena življenjska zgodba me je zelo pretresla. Četudi je bila poročena, je bila še zmeraj nedolžna. Z možem sta živela kot prijatelja. Zaupala mi je, da ga obiskuje nek moški, s katerim se pogosto zakleneta v hišo. Kaj sta počela, ni vedela. Skupaj sva napisali pismo v revijo Antena. Odgovor, ki ga je Marica prejela čez tri ali štiri mesece, naju je osupnil. Sanjalo se nama ni, da obstajajo moški, ki jim rečejo geji. Nekoč sem ji pomagala, da je pospravila svoje stvari in brez slovesa zapustila moža. Čez kakšen teden jo je našel in jo na kolenih prosil, naj mu odpusti. Vrnila se je k njemu, žal pa je potem naredil samomor. V veliki hiši jo je bilo samo strah, prosila me je, naj se preselim k njej. Lepo sva se razumeli, tistih let se rada spominjam.

Nekoč se je v gostilni, ki je stala nasproti bencinske črpalke, ustavila skupina mladih fantov, ki so odhajali na služenje vojaškega roka. Enemu od njih, ime mu je bilo Zdravko, sem obljubila, da mu bom pisala. Res sem mu in se vanj tudi zaljubila. Ko je prišel na dopust, sem zanosila. Upala sem, da se bova poročila. Žal se to ni zgodilo. Po spletu okoliščin je spoznal mojo lepo sestro in se raje poročil z njo. Šele veliko kasneje sem izvedela, da me je imela Barbara ves čas na očeh. Vohunila je za mano na vsakem koraku. Z mamo sta vedeli celo to, kolikokrat ob nedeljah nisem šla k maši. Mi je Zdravka namenoma speljala?

Ko sem rodila hčerko Natalijo, sta imela sestra in Zdravko že prve oklice v cerkvi. Ne morem vam povedati, kako sem jokala! Po treh mesecih sem morala spet v službo. Začele so se hude skrbi, kdo bo skrbel za mojo punčko. Na srečo sem našla gospo, ki jo je vzela v varstvo. Precej mi je zaračunala, tako da mi od plače ni veliko ostalo. Takrat sem si prvič rekla: Ej, Pavla, pa ti ja ne misliš vse življenje delati kot snažilka, da bo vsak, ki ima pet minut časa, pometal s tabo?

Jeseni sem se vpisala v večerno šolo. Bila sem pridna, saj sem v enem letu končala osemletko, na kar sem bila zelo ponosna. Hčerka, ki je bila zelo svetlolasa, je bila bolj podobna moji sestri kot meni. Spet so me dohitele govorice, da sem Zdravka, ki je bil temnolasec kot jaz, po krivici obdolžila za očetovstvo. Prišlo je tako daleč, da me je tožil. Čeprav ga sestra takrat, ko je prišel od vojakov, še ni poznala, je na sodišču zatrdila, da je bil štirinajst dni pri njej, da se z menoj ni nikoli srečal …«

(Konec prihodnjič)