Matej Bor, človek, ki je videl naprej

Vladimir Pavšič - Matej Bor je bil osebnost, ki je zaznamovala dvajseto stoletje. Širši javnosti je znan predvsem kot partizanski pesnik, a je bil tudi izvrsten lirik, prevajalec in dramatik, prvi predsednik slovenskega PEN in eden prvih, ki so se pri nas zavzemali za varstvo okolja. Rodil se je pred 110 leti na Goriškem, umrl pa septembra 1993 v Radovljici, kjer je živel več kot trideset let.

Letošnjo jesen so v radovljiški knjižnici posvetili Mateju Boru. Širša javnost ga pozna predvsem kot partizanskega pesnika, za tiste, ki so se le malo bolj poglobljeno ukvarjali z njegovim delom, predstavlja mnogo več.

Vladimir Pavšič - Matej Bor je bil osebnost, ki je zaznamovala slovensko dvajseto stoletje, je jasen zgodovinar in bibliotekar iz Knjižnice A. T. Linharta Radovljica mag. Jure Sinobad, ki se je z Borom in njegovo zapuščino v zadnjem obdobju posebno intenzivno ukvarjal. Pripravil je dve zanimivi razstavi, zasnoval Borov kotiček v knjižnični čitalnici, ki se poslej imenuje prav Čitalnica Mateja Bora, ter v knjižnici zbrano gradivo iz pesnikove zapuščine predstavil v obsežni in temeljito pripravljeni monografiji z naslovom Zapuščina Mateja Bora.

Previharil viharje

Bil je edini od velike peterice slovenskih medvojnih pesnikov, ki mu je bilo dano previhariti viharje druge svetovne vojne, ugotavlja Sinobad, ki v publikaciji navaja prepričanje pesnika Janeza Menarta, da so se Borove partizanske pesmi (Hej brigade, Jutri gremo v napad ...) v našo zgodovino vpisale tako neizbrisno kot prvi tiskani verz slovenskih puntarjev iz daljnega leta 1515: Le vkup, le vkup, uboga gmajna ..., ter ugotovitve muzikologa Franca Križnarja, da je več kot 17 slovenskih skladateljev uglasbilo več kot 28 Borovih pesmi. Prvo pesniško zbirko z naslovom Previharimo viharje je leta 1942 izdal v ilegali.

A slava, ki si jo je pridobil s svojo partizansko poezijo, je Boru prej škodila kot koristila, večina slovenske kulturne javnosti je spregledala njegovo izjemno ljubezensko liriko in refleksivno poezijo, opozarja Sinobad.

Pesnik, prevajalec, akademik

»Bil je vsestranski ustvarjalec, pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, literarni kritik, akademik, ekolog in v šestdesetih letih dvajsetega stoletja tudi ena od osrednjih osebnosti mednarodne pisateljske organizacije PEN ... Danes je le malo znano, da je bil prav Matej Bor pobudnik ustanovitve Književnih listov,« še spomni Sinobad in opozori na njegovo ustvarjanje poezije za otroke, da se je kar dve desetletji ukvarjal s prevajanjem del angleškega dramatika Shakespeara in da je med drugim avtor scenarija za priljubljeni film Vesna.

Med številnimi priznanji je prejel tudi dve Prešernovi nagradi, prvo za dramo Raztrganci in drugo za pesniško zbirko Bršljan nad jezom.

Partizanski pesnik

Matej Bor se je kot Vladimir Pavšič rodil 14. aprila 1913 v Grgarju na Goriškem, a je otroštvo preživel na Štajerskem, kamor se je družina morala umakniti pred boji na soški fronti. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na ljubljanski Filozofski fakulteti in diplomiral iz slovenščine.

Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je kmalu odšel v partizane. Februarja 1942 je v ilegali izšla njegova prva pesniška zbirka borbenih pesmi z naslovom Previharimo viharje, ki jo je že podpisal z imenom Matej Bor. Proti koncu vojne se je posvečal tudi dramatiki in organizaciji partizanskega gledališča.

Globoko ga je zaznamovala smrt prve žene Erne Jamar - Nine, ki so jo decembra 1943, le tri mesece po poroki, ubili belogardisti. Pesnika je ženina smrt globoko prizadela in je močno vplivala na njegovo nadaljnje pesniško ustvarjanje.

Po vojni je živel v Ljubljani, kjer je nekaj časa vodil SNG Drama, nekaj let za tem pa je po prisilnem umiku iz ljubljanske Drame postal svobodni književnik.

Atomski vek

Proti koncu petdesetih let je objavi pesniško zbirko Sledi naših senc, ki je pomembna predvsem zaradi slovite pesnitve Šel je popotnik skozi atomski vek, temačne vizije razčlovečenja človeka in uničenja narave v atomski dobi. »Borova apokaliptična pesnitev je večkrat izšla kot samostojna knjižna izdaja in je bila prevedena v več svetovnih jezikov,« navaja Sinobad. »Z izvirno pesniško vizijo razčlovečenja človeka in atomske katastrofe je že desetletje pred pojavom novih okoljevarstvenih oz. zelenih gibanj opozoril na naravovarstveno problematiko in nevarnost jedrskega uničenja sveta. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je človeštvu zapustil preroško sporočilo, ki je zaradi realne nevarnosti globalnega atomskega spopada danes celo bolj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka.«

Življenje v Radovljici

Leta 1960 se je z družino preselil v Radovljico, kjer je ostal vse do smrti 29. septembra 1993.

V Radovljici je z družino živel dokaj odmaknjeno življenje, posvečeno predvsem ustvarjanju. A je kljub temu pozorno spremljal svet okoli sebe in je znal, kot pričevanja njegovih sodobnikov navaja Sinobad, kljub zadržanosti in odmaknjenosti od oči javnosti odločno zarohneti, ko mu kaj ni bilo prav. »Slednje se je zlasti kazalo v njegovih prizadevanjih in skrbi za okolje, v katerem je živel. Ostro je nasprotoval stanovanjski gradnji v bližini svojega doma in hrupu letal z bližnjega letališča v Lescah. S somišljeniki iz društva za varstvo okolja se je upiral podrtju starega blejskega hotela Park in javno polemiziral glede trase blejske obvoznice, ki še danes ni zgrajena. Na Bledu so kljub neuspehu dosegli, da so morali na vse balkone novega 'železnega' hotela Park postaviti zelenje.«

Zapuščina Vladimirja Pavšiča - Mateja Bora

Matej Bor je skupaj z ženo Anušo, ki je umrla dve leti za njim, pokopan v družinski grobnici rodbine Zupanc - Sodnik na ljubljanskih Žalah.

Knjižnica A. T. Linharta Radovljica leta 2007 z donacijo Borove hčere Manje Pavšič pridobila zajeten del gradiva iz njegove zapuščine, večinoma knjige in brošure iz pesnikove osebne knjižnice. Med prevzetim gradivom je tudi nekaj Borove osebne korespondence, rokopisov, tipkopisov, risb, revij in časopisov ... Posebno dragoceni, poudarjajo v knjižnici, so Borovi osebni predmeti in pohištvo ter državna odlikovanja in druga priznanja, ki jih je prejel za svoje delo. Knjižnica je poskrbela za obnovo šestih kosov pohištva iz Borove delovne sobe: pisalne mize, knjižne omare, lesenega stola, dveh foteljev in namizne svetilke. Z obnovljenimi predmeti so v časopisni čitalnici uredili Borovo spominsko sobo.

Leto spomina na pesnika

Matej Bor je bil pokončen in samosvoj človek, v mladih letih uporen in viharniški, nato pa vedno bolj liričen, umirjen in samoten. Vse življenje je odklanjal kakršnokoli omejevanje svoje umetniške in osebne svobode in se uprl vsakemu poskusu nasilnega vpliva na svoj miselni svet, je ob izidu publikacije z naslovom Zapuščina Mateja Bora poudaril avtor Jure Sinobad, tudi avtor obeh razstav, ki sta bili v knjižnici na ogled vse do jeseni.

Pred tridesetimi leti, konec septembra 1993, le pet dni pred pesnikovo smrtjo, pa smo prav v Gorenjskem glasu objavili zadnji intervju z Matejem Borom. Njegove misli so se tudi takrat izkazale za preroške. Na vprašanje, kako kot človek, ki je že pred mnogimi leti napovedal odtujenega človeka atomskega veka, gleda na sedanjost in prihodnost, je odgovoril takole:

»Prerokovati o prihodnosti je tvegana stvar. Ekološka kriza na planetu je takšna in tako prepletena med seboj, da jo lahko rešuje samo vse človeštvo s skupnim, nenehnim in usklajenim prizadevanjem. Pravim rešuje. Ali lahko tudi reši, to je že drugo vprašanje ... Človeštvu pa grozi seveda tudi atomski sodni dan. Ne vem, kaj naj rečem, ali je bila nevarnost večja še za časa hladne vojne med dvema velesilama ali je večja danes, ko je na svetu le ena resnična velesila, poleg nje pa vrsta držav, ki že imajo atomske bombe ali jih bodo kmalu imele. Tragična ironija pa je, da smo se vsa leta po drugi svetovni vojni bali tretje, ki bo atomska, dočakali pa srednjeveško klanje.«