Rupar: Glas upokojencev

»Če bomo dobili večinsko podporo udeležencev naslednjega shoda, bomo naredili potrebne nadaljnje korake do ustanovitve stranke, ki se bo imenovala Glas upokojencev,« je v pogovoru povedal Pavel Rupar, predsednik društva Inštitut 1. oktober.

Kako daleč ste z ustanovitvijo stranke?

Smo tik pred zdajci, imamo že statut in formirane tudi posamezne odbore; od izvršilnega odbora do odbora za zdravstvo, pravne zadeve, pokojninsko zakonodajo, šolstvo in infrastrukturo, ki bodo lahko aktivno sodelovali pri oblikovanju zakonodaje. Najprej pa bomo na osmem shodu 18. oktobra v Ljubljani ljudi javno vprašali, ali so za to, da stranko ustanovimo. To je prvič v zgodovini naše države, da bodo ljudje, številnih med njimi niti ne poznam in ne vem, ali so levi ali desni, kristjani ali muslimani ..., glasovali o tem. Če bomo dobili večinsko podporo udeležencev shoda, bomo naredili potrebno za ustanovitev stranke z imenom Glas upokojencev, kar je normalna posledica ljudske iniciative Glas upokojencev. Zbrati bomo morali primerno število pobudnikov za njeno ustanovitev (vsaj dvesto), kar ne bo problem, saj je že zdaj članov našega društva Inštitut 1. oktober nekaj čez tri tisoč. Kongres nove stranke naj bi bil že januarja 2024.

So člani društva v glavnem upokojenci?

Večina je upokojencev, a so člani tudi mladi, družine ... Prišlo je do dileme, ali je za upokojence dovolj, da jim pojemo Čebelice, a dokler nismo v parlamentu, nimamo vpliva na zakonodajo oz. nas ta vlada ne upošteva, čeprav smo vložili kar nekaj predlogov, kot je predlog zakona o 20-odstotnem dvigu pokojnin. Opozorili smo na (pravočasno!) uskladitev pokojnin za tekoče leto, z začasnim le 1,8-odstotnim dvigom pa se ne strinjamo. Pri petsto evrih pokojnine je to devet evrov na mesec. Obljuba dviga pokojnin za 8,2 odstotka z januarjem 2024 pa je zagotovo posledica naših protestov. Uspeh je tudi, da nam niso zamrznili pokojnin, kar je bil celo predlog. Malo se nas pa že bojijo. Zahtevamo tudi dodatke na draginjo.

Se sliši glas upokojencev v parlamentu?

Ne. Najlažje se na upokojencih »špara«. Zaposlenost letos je rekordno visoka v državi, iz naslova plač gre v pokojninski sklad maksimalno veliko denarja. Kje pa je ta denar, ki bi moral biti namenjen upokojencem? Še daleč za inflacijo smo pri dvigu pokojnin, tako da se je vredno boriti. Vem pa, da vsega, kar zdaj zahtevamo, ni mogoče narediti v enem letu, v enem mandatu pa precej.

Katerim težavam se še posvečate?

Problem so razlike med pokojninami za isti poklic z isto delovno dobo. Tisti, ki je šel npr. pred osmimi leti v pokoj, ima recimo povprečno dvajset let plače obračunane po stopnji 73 odstotkov, nekateri za isti poklic z isto delovno dobo 64 odstotkov in najmanj 57 odstotkov, kar pomeni lahko tudi tristo evrov razlike. To je treba izravnati. Pri vdovski pokojnini bi moral imeti zakonski partner pravico do polne pokojnine po pokojnem partnerju, ki jo je v življenju vplačeval.

V Sloveniji živi 270 tisoč ljudi z 860 evri pokojnine na mesec; kar lepa pokojnina. Kar 170 tisoč pa jih pa živi z manj kot petsto evri na mesec! Še danes ne razumem kmečke pokojnine; 82-letna Prekmurka mi je povedala, da ima 240 evrov pokojnine. Pravi, da pobira »jajčeka« in da ji otroci pomagajo. Ne morejo ti otroci pomagati, oni morajo živeti svoje življenje. Ne moremo biti odvisni od otrok, če smo sami dajali za pokojnine.

Kaj pa druga področja, kot je dolgotrajna oskrba?

Zakon o dolgotrajni oskrbi je eno skrpucalo. Nič ne rešuje, zadaj nimamo ne služb ne zaposlenih, ničesar. Dodaten odstotek bomo vplačevali za to, pa ne vedo, komu bodo dali ta denar.

Kakšna je pa potem vaša rešitev?

Četudi ne povsem, pa vendarle je imela prejšnja vlada veliko boljšo rešitev, a so jo ljudje na referendumu zavrnili. Ljudje ne poznajo vseh zakonskih vsebin, o katerih odločajo. Na referendumu zmaga tisti, ki ima boljšo kampanjo, ne pa tisti, ki predstavlja vsebino. Zato so zame referendumi nesmiselni. Dolgotrajna oskrba bi morala iti takoj v novo obravnavo, dopolnila in šele potem mogoče nekaj bo.

V društvu smo pripravili tudi svoj predlog dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Novi zakon prinaša prenos tega zavarovanja kot obvezni prispevek za vse v enotnem znesku 35 evrov mesečno. To je nesprejemljivo! Predstavljajte si omenjeno starejšo ženico z 240 evri. Obvezno bo morala vplačevati dodatnih 35 evrov za zavarovanje, 12,5 evra za televizijo, odstotek za dolgotrajno oskrbo. Niti dvesto evrov pokojnine ji ne bo ostalo. Zdaj bodo ljudje realno videli, koliko jim država še pobere od tistega, kar so mislili, da imajo pokojnine.

Jaz s svojimi 1600 evri pokojnine teh 35 evrov že lahko dam, kaj pa ta gospa iz Prekmurja? Je to prav? Z lestvicami moramo biti pošteni. Mi pripravljamo nov predlog pokojninske zakonodaje.

Pa ste pri pripravi obdani s strokovnjaki?

Presenečen in vesel sem, da so se nam pridružili pravniki, socialni delavci, zdravniki ... Vesel tudi, da mi ne glede na moje življenje in kalvarijo, ki sem jo imel, zaupajo. Zaupajo pa mi zato, ker vedo, da se ne dajem zase. Jaz s pokojnino lahko preživim, če pa bodo ljudje hoteli, da jih zastopam, jih bom. Če ne bodo dali glasu, ko bo to treba, se bom vsem lepo zahvalil in pil kavo na vrtu.

Če stranka bo, se boste povezovali?

Mislim, da smo kar vsem malo trn v peti, ne delamo razlik med volivci Svobode in SDS. Na levi in na desni imajo ljudi z (manj kot) petsto evri pokojnine. Boriti se moramo za vse upokojence, brez razlik. Celo očitajo mi, da se malo preveč dajem za ljudi, ki so prišli iz drugih držav, večinoma z juga. To so danes najbolj ogoljufana skupina upokojencev, ki živijo v Sloveniji. Prišli so v obljubljeno deželo, delali kot zidarji, cestarji, tekstilni delavci, železarji ... Dali smo jim delo, ki je bilo za nas manj vredno. Na stara leta so prišli do tega, da te minimalne plače pomenijo zanje manj kot minimalno pokojnino.

Imate še voljo za organizacijo shodov? Boste še pritegnili ljudi?

Če po pravici povem, mi je vseeno, če jih pride samo pet. Če ljudje nimajo občutka, da hodijo na shode zaradi svojih pokojnin in sami zase, ni treba hoditi ne zaradi Čebelic ne zaradi Pavla Ruparja. Naj pa ne čakajo doma, kaj bo drug naredil zanje. Tega je konec. Zato pozivam k udeležbi; če nas bo sto več kot na zadnjem (poletnem) shodu, gremo nazaj gor. Sam okrevam po operaciji, imam voljo in bom na shodu ne glede na to, v kakšnem stanju bom. S tem hočem pokazati, da če se jaz za vas borim, potem je vaša dolžnost, da se vi zase.