Brez pravega doma

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 10. oktober 2023 / 15:42

Z menoj so počeli, kar so hoteli, 2. del

»Stopila sem do računovodkinje, da mi izračuna, koliko let mi manjka do upokojitve, ki sem se je iskreno veselila. Mislila sem, da me bo kap, ko mi je povedala, da so takrat, ko je prišla k hiši tašča, zame nehali plačevati prispevke …«

Cita nadaljuje: »Do upokojitve me ni ločilo le pet let, ampak skoraj petnajst! Bom morala delati do pozne starosti, do smrti pravzaprav? Računovodkinja mi je, sicer s težavo, dala telefonsko številko odvetnika, ki je brezplačno pomagal delavcem, ki so se znašli v podobnih težavah. Gospod Janko je bil dober odvetnik in tudi precej človeški. Zelo se je zavzel zame.

Dneva, ko je mož dobil zahtevo, da mora poplačati zapadle dajatve zame, ne bom nikoli pozabila. V hiši je bilo kot sredi najhujše vojne vihre. Še danes ne vem, kdo me je porinil po stopnicah, je bil to mož ali tašča, spominjam se le, da sem se zbudila v UKC. Vsa polomljena, polna modric, imela sem več sledi brc v predelu trebuha in hrbta. Ko sem prišla k sebi, sem spet poklicala gospoda Janka. 'Žal ne bo šlo brezplačno,' mi je dejal. Potem sva se dogovorila, da bo dobil polovico odškodnine, če mi pomaga, da moža tožim zanjo. Mesecev in let, ko sva se z bivšim možem tožila, ne bom nikoli pozabila. Zamerila sta mi tudi sinova. Ni jima bilo prav. Po svoje sem ju razumela, saj sta bila od očeta finančno precej odvisna in se mu nista želela zameriti. Po ločitvi si je hitro našel drugo. Bila je pametnejša od mene, saj je zahtevala, da pri notarju zapišeta, kako se bo delilo premoženje, ki ga bosta skupaj ustvarjala. Vsi so o tem govorili, še meni je prišlo na ušesa. Tašči se je mešalo zaradi tega.

Spoznanje, da se bom morala postaviti na lastne noge, je dozorelo pri starših, kamor sem se zatekla, ko so me odpustili iz bolnišnice. Ni mi bilo lahko. Večkrat na dan sem slišala: 'Kakor si si postlala, tako boš ležala.' Komaj so čakali, da grem na svoje, jaz pa tudi. Po svoje jih razumem. Nisem imela službe, bila sem živčna, pogosto sem brez razloga kričala nanje. Za povrh sem jih s svojo prisotnostjo sramotila pred sovaščani – to pa je bilo najhujše.

Začela sem iskati službo, kar je bilo zelo naporno. Bila sem že v letih, ko so zaprta marsikatera vrata. Eden od daljnih sorodnikov mi je pomagal, da sem se preselila v občinsko garsonjero. Bila je v starejši stavbi, brez centralne kurjave. Zima je bila peklenska, saj nisem imela denarja za drva. Tudi denar, ki sem ga imela, je hitro kopnel za tekoče stroške in hrano. Pa morda še ne bi bilo tako hudo, če ne bi večkrat klicala na telefonsko linijo 090. Mislila sem, da mi bodo vedeževalci pomagali najti pravo pot. Potem je prišel dan, ko so mi poslali že šesti opomin zaradi neplačevanja stanarine. 'Če ne poravnate stroškov, se boste morali izseliti,' so mi zagrozili.

Spet sem se obrnila na Janka, a ko sem mu povedala za svoje težave, z menoj ni hotel govoriti. 'Tudi meni ste precej dolžni,' je dejal in odložil telefon.

S težkim srcem sem odšla na Zavod za zaposlovanje. Na borzo dela, kot smo takrat rekli. Imela sem srečo. Za nekega invalida so nujno potrebovali pomoč na domu. Ko so mi povedali, kolikšna bo plača, sem se zjokala. Tako rekoč manj kot nič. Pa sem vseeno sprejela, bila sem prisiljena. Delo je bilo zelo težko, saj je bil Pavel tudi živčni bolnik in zato nepredvidljiv. Po nekaj mesecih sva se kar ujela, tako da do mene ni bil tako nasilen kot do drugih. Enkrat tedensko sem imela prosto popoldne, drugače pa sem bila v 'službi' dan in noč. Še spala sem v njegovi sobi, četudi sem imela na papirju svojo. Žal je čez tri leta umrl. Ker sem imela tečaj iz nege bolnikov, so mi hitro našli drugo osebo, ki je potrebovala spremstvo. Že vnaprej so mi povedali, da bo delo začasno, dokler Juretova mama ne bo šla v pokoj. Bil je mlad fant, gimnazijec, na vozičku. Zelo pameten, razgledan, miren, srčen. Rada sem ga imela, kot bi bil moj. Včasih mi je odstopil del žepnine z besedami, naj hranim za hude čase. Od njega sem se veliko naučila. Začela sem pogrešati sinova. Kje sta, kaj počneta? Zakaj me ne pokličeta? Imela sta mojo telefonsko številko, pa ni bilo nobenega glasu od njiju. Starejšemu sem poslala SMS, pa mi je odgovoril šele čez kakšen mesec. Da nima časa, da ima naporno službo, da se lahko vidiva kdaj kasneje, je napisal. Sodišče mi je dodelilo 5.600 evrov odškodnine za bolečine, ki sta mi jih povzročila tašča in mož. Ko sem poplačala odvetnika, mi je ostalo komaj kaj.

Spet sem morala na pot. Slovo od Jureta je bilo boleče. Še danes ga obiskujem, tako da si ob njem celim svoje srčne rane.

Potem sem se zaposlila pri nekem zasebniku, ki je izdeloval torbice in bižuterijo. Pol leta mi ni nič plačal, šla sem drugam. Pri Nežki, ki je pekla drobno pecivo, sem ostala dobro leto, potem je šla na daljšo porodniško zaradi dvojčkov in začasno zaprla obrt. Prosila sem domače, ali se lahko vrnem domov. Vsaj za nekaj časa. Rekli so, da ne. Postala sem čistilka. Ena služba je bila uradna, tri dodatne sem opravljala na črno. Še dobro, da je bil to zelo iskan poklic, da sem imela dovolj izbire, kam naj grem.

Potem sem si našla delo sobarice v nekem hotelu. Postavili so mi pogoj, da odprem s. p., da bo zame in zanje ugodneje. Kje sem imela glavo, da sem jih poslušala! Prispevki, ki sem jih plačevala, so me skoraj pokopali. Potem sem zasledila, da nek starejši par išče pomoč v gospodinjstvu, v zameno pa nudi sobo. Čeprav sta živela na drugem koncu Slovenije, sem se preselila. Žepnina, ki mi jo dajeta, je beraška, a se vsaj kolikor toliko razumemo. Kaj bo, ko umreta? Me bodo njuni otroci postavili na cesto?«