Vsestranski učenjak v deželi Kranjski

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. oktober 2023 / 07:08

V letu 2023 se spominjamo tudi 300. obletnice rojstva evropsko pomembnega polihistorja Giovannija Antonia Scopolija (1723–1788). Odkrili so mu dva kipa, priredili tiskovno konferenco in mednarodni strokovni posvet, izdali monografijo …

Slavljenec se je rodil 3. junija 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli v južnotirolskem mestecu Cavalese. Po študiju medicine v Innsbrucku je deloval kot zdravnik v različnih domačih bližnjih krajih in Benetkah. Leta 1754 ga je »zdravstveni minister« in osebni zdravnik cesarice Marije Terezije Gerhard van Swieten poslal v Idrijo, da bi tam delal pri živosrebrnem rudniku kot obratni zdravnik, prvi v habsburški monarhiji. Ta rudniški obrat za pridobivanje živega srebra je bil po velikosti drugi v Evropi. Z velikimi dohodki je bil v lasti cesarske dvorne komore, zato je bil habsburški dvor nanj še posebno pozoren.

V Idriji je mladi zdravnik naletel na zelo slabe delovne razmere zaposlenih rudarjev s pičlo mezdo in slabo opremo - nekateri so celo pozimi hodili bosi (!). Delali so nezaščiteni v okolju, izredno obremenjenem s strupenim živim srebrom. Ta je povzročal pri mnogih delavcih v rudniku in topilnici huda bolezenska znamenja merkurializma: tremor, slinjenje, izpadanje zob, pa tudi duševne motnje in obolenja najrazličnejših telesnih organov. Med rudarji je bilo tudi zelo razširjeno uživanje alkoholnih pijač. O svojih zdravstvenih ugotovitvah je Scopoli pozneje izdal knjigo, v kateri opisuje to poklicno obolenje in predlaga poleg takratnega zdravljenja tudi različne profilaktične, preprečevalne ukrepe - kar pa je pri rudniški upravi zmeraj naletelo na gluha ušesa.

Osebno življenje je prinašalo zdravniku Scopoliju zelo težka bremena, saj so mu umrle tri žene in sedem otrok. Čeprav je bil zelo sposoben zdravnik, je bil po duši vendarle predvsem naravoslovec, kar razloži sam z naslednjimi besedami: »V življenje narave se nisem poglabljal zaradi poklica, temveč me je srce vleklo, da sem si olajšal stiske prežalostnega življenja.«

Na prvem mestu so bile rastline. Takoj po prihodu v Idrijo je začel terenska raziskovanja, najprej v bližnji okolici, nato pa tudi po drugih predelih Kranjske, podal se je recimo tudi naš Storžič. Najdene rastlinske vrste je zagotovo spravljal v herbarije, od katerih se nobeden ni ohranil. Preučeval je tudi glive; na nekatere dotlej neznane vrste je naletel kar v rudniških rovih.

Svoje botanične izsledke je leta 1760 objavil v pozneje znameniti knjigi Flora Carniolica z več kot tisoč rastlinskimi vrstami (127 vrst ima tudi slovensko ime), ki ji je čez dve leti dodal novo izdajo v dveh delih. V njej je že upošteval za tisti čas povsem novo taksonomsko reformo - poimenovanje vseh rastlin in živali s hkratnim navajanjem rodu in vrste, ki jo je uvedel znameniti švedski naravoslovec Karl Linné (1707–1778).

Dopisovanje z Linnéjem

Scopoli si je dopisoval z mnogimi znanstveniki tistega časa, vendar je bil med njimi zagotovo najimenitnejši prav Karl Linné. Njuna pisma je iz latinščine v slovenščino prevedla zdravnica in ljubiteljska botaničarka Darinka Soban (Prirodoslovno društvo Slovenije, Ljubljana, 2004). Idrijski zdravnik na daljno pot, ki je trajala tudi po več mesecev, ni pošiljal zgolj pismenih poročil, marveč tudi različne primerke rastlin, žuželk, ptičev ter sesalcev in celo kamnin. Več takih paketov se je na dolgi poti med kranjsko Idrijo in švedsko Uppsalo zaustavilo na Dunaju, kjer so nekateri tudi za vedno obtičali. Linné je bil nad temi pošiljkami zelo navdušen, saj so mu omogočale vpogled v zanj kot severnjaka tujo floro in favno z južnega evropskega ozemlja.

Po ugotovitvah današnjih botanikov je Scopoli odkril kar devetdeset rastlinskih vrst. Nekaj rastlin je v njegovo čast in spomin poimenovanih po njem. Med njimi še posebej izstopa kranjski volčič (Scopolia carniolica), močno strupena roža, ki vsebuje različne alkaloide, med drugim tudi skopolamin, še danes uporabljan v oftalmologiji za širjenje očesne zenice.

Idrijski naravoslovec se je pravzaprav zanimal za celotno naravo, živo in mrtvo. V živalskem svetu se je najbolj poglobil v žuželke, pa tudi ptiče. Prve je opisal v knjižnem delu Entomologia carniolica, druge pa v Descriptiones avium. V predstavitvi domače živalske množice je prišel na vrsto tudi polh. Pri raziskavah so mu pomagali nekateri sodelavci enakih zanimanj.

Odkritje človeške ribice

Scopoliju je nenavadno prebivalko kraškega podzemlja, človeško ribico, prinesel iz okolice Stične jezuit Franz Xaver von Wulfen. O njej je zdravnik v pismu 3. maja 1762 Linnéju poročal z nadvse slovesnimi besedami: »Presvetlemu in slavnemu možu Gospodu Carlu Linnaeusu Vitezu Zvezde Severnice itn. itn. Obnovitelju naravoslovne vede, in nadvse učenemu Zboru Kraljevske znanstvene družbe v Uppsali poklanja in posveča to novo vrsto lacerte Ioannes Scopoli …« (D. Soban). Lahko si predstavljamo veliko razočaranje idrijskega odkritelja dotlej neznane živalske vrste, ko mu je slavni švedski naravoslovec odgovoril, da gre po njegovem mnenju le za ličinko in da je treba odraslo jamsko žival šele odkriti. Kaže, da poslane človeške ribice v alkoholu Linné ni nikdar prejel. Zgodovina pa je dala prav Scopoliju, ne Linnéju! (Človeško ribico si je mogoče ogledati tudi v podzemnih rovih pod Kranjem z vstopnico kranjskega Zavoda za turizem in kulturo. Njen skriti svet predstavlja kranjski Podzemni laboratorij Tular pod vodstvom Gregorja Aljančiča.)

Za našo zgodovino naravoslovja je bil od leta 1766 pomemben Scopolijev družabnik v »slovenskih Atenah«, Idriji, francoski vojaški kirurg Balthasar Hacquet (1735–1815), vnet raziskovalec Alp in drugih gorstev pa tudi zavzet botanik.

Zaradi zaposlitve ob rudniku je razumljivo, da so Scopolija zanimali tudi »zemeljski produkti«, kar je izrazil v posebni knjižici o kamninah v rudniških jamah, o živosrebrni rudi in merkurializmu. Ob koncu svojega bivanja v Idriji je bil imenovan za vodjo oddelka za kemijske in metalurške vede tamkajšnjega šolskega zavoda. Sicer je bil član številnih evropskih znanstvenih združenj.

Z neživo naravo se je ukvarjal tudi po odhodu iz Idrije leta 1767, ko je dobil mesto profesorja na rudarski akademiji v danes slovaški Banski Štiavnici. Od tod ga je znanstvena pot zanesla v italijansko Pavio, kjer je dobil profesuro na tamkajšnji univerzi in kjer se je 8. maja 1788 končala tudi njegova življenjska pot.