Ravnikarjeva dela na Gorenjskem
Ravnikar je inventivno oblikoval tudi več spominskih prostorov: grobišče talcev v parku ob psihiatrični bolnišnici v Begunjah in grobišče talcev v bližnji Dragi. Dodajmo še spomenika NOB v Goričah in v Radovljici.
Ravnikar je več odličnih del zasnoval tudi na Gorenjskem, zlasti v Kranju. Med poznavalci visoko kotira palača Mestne občine Kranj, cenjene so tudi stavbe Mestne knjižnice Kranj (bivši Globus), hotel Creina in palača Ajpesa …
Edvard Ravnikar slovi zlasti po svoji zasnovi Trga republike v Ljubljani, o katerem pišemo v uvodniku teh Snovanj. Nekaj odličnih del pa je zasnoval tudi na Gorenjskem, zlasti v Kranju. Med arhitekti in umetnostnimi zgodovinarji zelo visoko kotira palača Mestne občine Kranj (OLO Kranj), cenjeni sta tudi aktualna stavba Mestne knjižnice Kranj (bivši Globus), hotel Creina in palača Ajpesa. Preberimo si natančnejši opis. Palača občine Kranj (nekdanjega okraja Kranj) je bila zgrajena med letoma 1958 in 1960, kot prizidek k t. i. Landratu. »V stavbi se nahajata izrazito transparentni sejni dvorani, ki sta orientirani na trg. Pokriva ju lebdeča dvokapna streha. Pravokotno na staro stavbo se nahajajo pisarniški prostori, ki so obrnjeni proti cesti. Interier odlikuje vrsta kvalitetnih detajlov, od stavbnega pohištva do zasnove samih komunikacij ter lestencev v osrednji dvorani. Pred prizidkom je oblikovan manjši trg, ki je od stanovanjskih dvorišč ločen s kavarno. Ravnikar je zmagal na natečaju za Kokrško predmestje, ki je bil izveden leta 1966. Zasnoval je nov hotel Creina s prepoznavno opečnato fasado ter znamenito veleblagovnico Globus (danes Mestna knjižnica Kranj). Stavbo Globus zaznamujeta razgibana fasada, sestavljena iz plošč iz rjaveče železne zlitine, iz t. i. jekorja, rjavečega kortena in lebdeča streha. Ravnikar je v Kranju med letoma 1968 in 1970 zasnoval še Agencijo za plačilni promet (bivši SDK), ki jo zaznamuje večkotna tlorisna zasnova, ki se odraža tudi na fasadi. Stavba ima poudarjeno nosilno konzolno konstrukcijo iz armiranega betona in konkavno streho.« (Vir: odprtehiseslovenije.org)
Ravnikar je inventivno oblikoval tudi več spominskih prostorov: grobišče talcev v parku ob psihiatrični bolnišnici v Begunjah in grobišče talcev v bližnji Dragi. Dodajmo še spomenika NOB v Goričah in v Radovljici. »V graščinskem parku in v dolini Draga je urejeno grobišče 667 talcev in partizanov. Na grobišču talcev v Dragi so nacistični okupatorji v času od avgusta 1941 do maja 1942 ustrelili 161 talcev, ki so bili ujetniki v Begunjskih zaporih. Ti so pokopani skupaj z 20 partizani, ki so padli v času 1944 in 1945 v bližnji okolici, v enajstih skupinskih grobovih. Spomeniški kompleks z nagrobniki, ki so v obliki trikotnih prizem, je v času od 1952 do 1953 zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Kip talca (kopija) je delo akademskega kiparja Borisa Kalina.« (Vir: kraji.eu/slo)
Zanikal je vrednoto stare cerkve v Poljanah
»Na prošnjo Zavoda za spomeniško varstvo LRS sva v spremstvu ravnatelja E. Turnherja obiskala Poljane v Poljanski dolini in si vsestransko ogledala bivšo župnijsko cerkev, ki je delno ruševina. O ogledu poročava: 1.) Po svoji legi je cerkev urbanistično nepomembna in celo neskladna s krajevnim okoljem. Pogled s ceste vodi čez predprostor, ki nujno zahteva učinkovito arhitekturo, v tem pogledu fasado. V našem primeru je tu brezizrazna arhitektura južne stene, ki preje moti kot sodeluje v celotnem okolju. Pretirano velika gmota cerkve onemogoča, da bi se naravni elementi (npr. pogledi na škofjeloško hribovje) mogli uveljaviti. / 2.) Arhitektura je poznobaročna z večjimi naknadnimi prezidavami. Po svojem značaju je dvoranski tip, ki pa ni osamljen, ker je zastopan v mnogo kvalitetnejših primerkih na slovenskem ozemlju. Arhitektura torej ni tipična, niti kvalitetna (glej proporcijo!). Notranjščina z opremo je povsem brez vrednosti in je obrtniški izdelek polpretekle dobe …«
Tako se začenja poročilo, ki sta ga o stari cerkvi v Poljanah 16. maja 1953 napisala ugledna slovenska arhitekta in univerzitetna profesorja Marjan Mušič in Edo Ravnikar. Cerkev je bila med vojno delno porušena, po vojni so si verni Poljanci prizadevali za njeno obnovo, nova oblast pa za njeno rušenje. Zmagala je seveda oblast, poročilo obeh profesorjev pa je bilo v tej odločitvi usodnega pomena. Stroka se je tudi v tem primeru (kot še v mnogih drugih, tudi novejših) izkazala za deklo politike. Usodni dokument hrani arhiv Župnije Poljane. V istem arhivu je tudi izjava, ki so jo sočasno podpisali »branilci cerkve«, tudi ti so bili iz »prve lige«, štiri ugledne slovenske osebnosti: Franc Saleški Finžgar, pisatelj in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Jože Plečnik, arhitekt in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Stanko Cajnkar, pisatelj in dekan Teološke fakultete v Ljubljani, in dr. Maks Miklavčič, rojak poljanske župnije, arhivar in profesor Teološke fakultete v Ljubljani. Med drugim so zapisali: »Cerkev v Poljanah je častitljiv stavbinski spomenik nadkrajevnega pomena. Sezidal jo je na novo v začetku 18. stol. domačin Gregor Maček, ki velja za največjega slovenskega stavbenika baročne dobe. Stavba učinkuje na zunaj mogočno, znotraj pa je prijetno skladen in zaokrožen prostor z izredno posrečeno razsvetljavo. Tudi oprava v cerkvi je delo poljanskih domačinov, umetnih obrtnikov in slikarjev Šubicev; razen velikega oltarja je zvečine ohranjena. Cerkev se je ljudstvu široke okolice močno priljubila; ljudje so nanjo ponosni kot na plod lastnega truda in estetskega čutenja. S psihološkega vidika bi bilo pogrešeno, če se jim stavba poruši …«
Tako so podpisani razmišljali in se pod svoja mnenja podpisali pred 70 leti. Čas je pritrdil drugim, Mušičevo in Ravnikarjevo mnenje pa lahko v tem primeru samo obžalujemo.
(Vir: Poljane, kdo vas bo ljubil, spominski zbornik, uredil Jože Stržaj, izdala Župnija Poljane nad Škofjo Loko, 2010, zadevna dokumenta sta na straneh 132–135.)