Naša mama

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 27. september 2023 / 15:29

Dušan je bil najmlajši od osmih otrok. Šest se jih je rodilo v maminem prvem zakonu, dva pa v drugem. O tem, zakaj je mama postala vdova, ni vedel dosti. Potem pa je neporočena polsestra Vida zlomila obe nogi. Vzel jo je k sebi in negoval …

»Leto 1998 je bilo za naju z ženo prekleto. Skupaj s še 125 delavci so jo postavili na cesto. Ni nama bilo lahko. Od mene je precej mlajša, ni še imela dovolj delovne dobe. Napraskala sva toliko denarja, da je šla delat šoferski izpit. Brez njega bi bila pot v dolino, kjer bi lahko dobila službo, predolga. Sestrina prošnja, naj jo vzamem k sebi, je prišla kot nalašč. Finančno nama je pomagala, da smo kolikor toliko spodobno živeli, z ženo pa sva naredila vse, da se je pri naju dobro počutila.

Vidini spomini so me zelo prizadeli, a vam bom vseeno povedal, kaj sem slišal od nje. Ko se je najina mama v drugo poročila, ji je to zamerila, zato je šla od doma. Rodil sem se leta 1940, tik pred drugo svetovno vojno. V življenju sva se z Vido, preden je prišla k nam, le dvakrat, trikrat srečala. Celo sovražila me je, pa nisem vedel, zakaj.

Name se je obrnila v veliki stiski. Njene sestre so bile že pokojne, z nečaki pa se ni najbolje razumela. Eden jo je sicer vabil v Argentino, a ker je bila tudi sicer precej bolehna, si ni upala odpraviti na dolgo pot.

Dnevi, ko sva bila sama doma, so se zelo vlekli. Pogosto sem ji kaj bral ali pa me je s postelje nejeverno opazovala, ko sem preklinjal zraven računalnika, ki ga nisem in nisem obvladal.

Nekoč mi je kar sama od sebe začela pripovedovati o svojem očetu Valentinu. Po poklicu je bil čevljar, hodil je od hiše do hiše ter iz ene vasi v drugo in popravljal čevlje. Veliko je bil zdoma. Kadar se je za kakšen teden vrnil, sta se z mamo samo prepirala. Tudi tepla ga je. Pogosto mu je kar zraven otrok grozila, naj ji izgine izpred oči, ker mu bo sicer 'nekaj naredila'. Vsa vas je vedela, da se v očetovi odsotnosti okoli hiše pogosto smuka Lojze, ki je delal na železnici kot kretničar. Ker se je oče ljudem smilil, mu niso želeli še bolj zagreniti življenja, zato so pred njim molčali. Če ne bi, bi mu morda rešili življenje ...

Ko je nekoč stopil z vlaka, ga je ustavil Lojze in mu predlagal, da se skupaj odpravita proti vasi. Bila je že trda tema. V okolici je bilo veliko vrtač, nekatere med njimi so bila 'zakamuflirana' brezna, ki so bila nevarna za padce, zlasti za otroke. Kaj točno se je na tej poti dogajalo, je Vida slišala le skozi blodnje, ki so kasneje zaznamovale Lojzetovo življenje. Svojega 'konkurenta' je porinil v eno takšnih brezen – v upanju, da se bo dovolj poškodoval, da bo takoj umrl. Pa ni. Še nekaj časa so se iz globeli slišali njegovi kriki na pomoč. Utihnili so šele, ko sta Lojze in naša mama čez globel naložila deske, čeznje pa navozila zemljo in kamenje. Takrat sta uradno že živela skupaj. Po vasi pa sta raznesla novico, da se je Valentin preselil k neki drugi ženski.

Naša mama je bila, tako danes sklepam, ženska, s katero ni bilo dobro češenj zobati. Kar si je zaželela, to je dobila. Žal pa je bil tudi Lojze 'škart roba'. Tega, kar je storil, ni mogel pozabiti. Začele so ga preganjati nočne more, vedno več je pil. Ponoči je taval okoli hiše ter molil. Mama ga je zapirala v kamro, a ji je, ker je bil drobnih kosti, ušel skozi okno. Imela sta še dva otroka, eden je umrl, ostal sem samo jaz. Ko se je Lojze obesil na skednju, je odšla od doma tudi Vida in se ni nikoli več vrnila. Ni je bilo niti na mamin pogreb leta 1967.

Po letu 1945 so vojske, ki so se borile v 2. svetovni vojni, za seboj pustile tudi veliko orožja. Ker so se odrasli bali, da bi ga našli otroci, so ga zmetali v jame. A nespametna mularija je vsak prosti trenutek izkoristila za to, da je odvrženo orožje poiskala in potem so se igrali partizane in Nemce s pravimi puškami in tudi pravimi naboji.

Po spletu okoliščin je eden teh otrok zlezel tudi v 'mamino' vrtačo. Ko je pod nogami začutil deske, je poklical še druge. Odstranili so jih in eden od njih se je spustil v globino. Žal tam ni našel nobenega orožja, le skelet, ki je bil naslonjen na steno. Silno so se ustrašili in zbežali. O tem, kaj so našli, niso nikomur pripovedovali. Šele čez nekaj let je prišla najdba na ušesa jamarjev, ki so Valentinove posmrtne ostanke odnesli s seboj. So jih zakopali ali odvrgli v smeti? Vida ni vedela.

Sestrini spomini na najino mamo so bili prvi, ki sem jih napisal s pomočjo računalnika. Povedala mi je stvari, za katere nisem vedel. Z njeno pomočjo sem potem tudi razumel, zakaj sem odšel od doma brž, ko sem lahko, pa se tudi jaz nisem nikoli več vrnil. Naša hiša je bila hiša prekletstva in zla. Pogosto razmišljam, kaj se je zgodilo z bratom, ki se je rodil dobro leto pred menoj in na hitro umrl. Mu je mama pomagala na drugi svet, ker ji je bil odveč? Če je bilo res tako, zakaj je pustila živeti meni?

Vem, da me ni imela rada. Vsaj ne na takšen način, kot imava z ženo rada svoje otroke. Pogosto me je kaznovala za prazen nič. Kazni so bile zelo krute. Spominjam se, da me je nekoč privezala ob mizo, posodo s hrano pa je položila toliko stran, da je nisem mogel doseči. Pa sem bil star morda tri, morda štiri leta. Tudi Lojze ni več spal v hiši, ne vem, kdo mu je kuhal, pral. Ne spomnim se. Je pa bila mama močna in žilava ženska. Imeli smo manjšo kmetijo, ki jo je sama obdelovala. Tega, kar je storila, ni obžalovala. To sklepam po tem, da ni dovolila župniku, da bi jo pokopal. Samo zagrebli so jo. Njenega groba pa danes ni več.«