Rimljani v Naklem
Zadnje dni avgusta in v začetku septembra so na Polici pri Naklem potekala arheološka izkopavanja. Ekipa Centra za preventivno arheologijo pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije je pod vodstvom arheologinje Mije Černe izvajala predhodne arheološke raziskave na področju, kjer je pred časom Škofjeločan Sandi Šink s pomočjo detektorja za kovine našel več rimskih kovancev in nekaj predmetov. Svoje najdbe je odnesel v Gorenjski muzej.
Morda bo ob naslovu predvsem kdo izmed ljubiteljev stripov pomislil na slovensko različico priljubljenega komičnega stripa Asterix, v katerem se pogumni Galci upirajo Rimljanom, ki so pred več kot dvema tisočletjema zavojevali njihovo deželo in med drugim tudi večji del današnje Evrope, s področjem, na katerem je danes slovenska država, vred. Že zapisano v podnaslovu pa bralki in bralcu razkriva, da gre za arheološka izkopavanja, ki bodo s pomočjo stroke v nadaljevanju tudi širši javnosti lahko ponudila dodatna vedenja o preteklosti prostora, kjer danes živimo, in ljudeh, ki so ta prostor nekoč s svojo kulturo bivanja zaznamovali.
Posebno mesto v tej zgodbi pa ima tudi plemenito dejanje najditelja zgodovinskih predmetov Sandija Šinka iz Škofje Loke, ki je te prinesel in jih predal Gorenjskemu muzeju ter s tem spodbudil akcijo, ki je privedla do predhodnih arheoloških raziskav na Polici pri Naklem.
Ko detektor zapiska
Ekipa Centra za preventivno arheologijo pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije je konec avgusta in v prvih dneh septembra – z nekaj premora ob deževju – izvajala predhodne arheološke raziskave na vrhu griča med industrijsko cono Polica in nekdanjo tržiško železniško progo. Lokacijo je odkril Sandi Šink iz Škofje Loke, ki je pred časom področje raziskoval z detektorjem za kovine.
»Do upokojitve sem delal v bližnjem podjetju Dinos, od koder se vidi direktno na ta hrib. Glede na to, da že dlje časa ljubiteljsko uporabljam detektor kovin, tu pa sem vsaj dvakrat na dan hodil mimo, sem si rekel, da bom enkrat šel pogledat tudi v ta gozdiček,« svoje zanimanje za aktualno lokacijo pojasni Sandi Šink in nadaljuje: »Z detektorjem sem pregledal celoten hrib. Praviloma s sondo drsiš čim bližje zemlje, saj ta kovine zaznava do približno 25 centimetrov globine. Naprava me je na prisotnost kovin opozorila že nižje na hribu, a je šlo predvsem za smeti oziroma moderne odpadke, kot so pločevinke, konzerve, kovinski čepi steklenic, tetrapaki in podobno; kjer zdaj izkopavajo, pa se je pokazala prva zanimiva najdba, ki sem jo izkopal, rimski novec.« Sogovornik ta trenutek označuje za tistega, ko naj bi se z raziskovanjem prenehalo in najdbo prijavilo ustrezni instituciji, a kaj ko »detektoraš« šele takrat dobi zagon, češ mogoče se bo pa še kaj našlo ... Šink je tako našel kar 14 kovancev, bronasti kipec in še nekaj kovinskih kosov.
»Predmeti, ki sem jih tu izkopal, so mnogo pomembnejši za arheologe in zgodovinsko stroko ter za narod kot pa za posameznika. Ne nazadnje sem izkopanine imel doma kako leto in sem imel dovolj časa, da se odločim, da je pravo mesto teh najdb v muzeju,« najditelj pojasni, zakaj je izkopano prinesel v Gorenjski muzej.
Najdbe iz časa Rimljanov
Arheologinja v Gorenjskem muzeju dr. Veronika Pflaum je najdbe sprejela z velikim zanimanjem in presenečenjem hkrati. »Gospod je prinesel nekaj zelo zanimivih najdb iz časa, ko so bili na naših tleh prisotni Rimljani. Novci so bili sicer nekateri že precej obrabljeni, spet na drugih so vidne podobe, iz katerih je mogoče prepoznati obdobje poznega Rima, torej 3. in 4. stoletja. Tu sta še dve majhni svinčeni uteži, svinčena plomba, ki je nekoč sodila k železni zagozdi, posebej zanimiv je bronasti kipec z morda človeško, morda živalsko podobo, pa tudi odlomek ročaja zajemalke iz brona, ki ima izrezan okras in cedilce,« najdbe opiše arheologinja Gorenjskega muzeja in dodaja, da je bila zato njena prva misel, da gre morda za območje nekdanjega svetišča, skoraj zagotovo pa to niso najdbe, ki bi kazale na kontekst naselbine.
Kako postopajo kustosi v muzeju v takih primerih, ko gre za najdbe na lokaciji, ki še ni znana kot najdišče? »Predmete sem dokumentirala in obvestila arheologinjo Judito Lux, odgovorno konservatorko na kranjski območni enoti ZVKD. Skupaj z najditeljem smo si ogledali lokacijo in tudi kolegica je presodila, da gre za pomembno odkritje, kar narekuje potrebo po preveritvi samega konteksta najdb, kar bo opredelilo, za kakšno najdišče gre.«
»Na ogledu najdišča, ki je bilo že nekoliko razkopano, smo našli še delček steklene zapestnice, pa tudi sama lokacija je potrdila, da bi bilo smiselno območje dodatno raziskati in sanirati,« potencial, da gre morda za rimsko svetišče, pojasnjuje Judita Lux in dodaja: »Ministrstvo za kulturo je odobrilo sredstva, ki jih ima na voljo za ta namen, določili smo območja izkopavanj, izvedel pa jih je Center za preventivno arheologijo pri ZVKD RS.«
Svetišče na prostem
Pod vodstvom arheologinje Mije Černe iz omenjenega centra in ob sodelovanju dr. Tomaža Fabca, poznavalca obdobja Rimljanov pri nas, je okrog deset dni na terenu izkopavala ekipa štirih študentov arheologije in dveh pomočnikov dijakov. »Ko smo začeli odpirati najdišče, smo glede na predhodno najdene rimske novce in obdobje, iz katerega so, imeli različne domneve, za kakšen prostor naj bi šlo – začasno naselbino, morda svetišče … Misel na naselbino smo kmalu opustili, saj nismo našli nobenega zaščitnega nasipa ali obzidja; da ne gre za utrdbo obrambnega značaja, pa je potrdil tudi – sicer v fazi ruševin – gradbeni material, ki nakazuje na suhozidno gradnjo. V več plasteh smo našli različne najdbe, med drugim kar 41 novcev, nekaj rimskih, nekaj starejših latenskih, našli pa smo tudi fibulo iz 7. stoletja p. n. š., kar kaže na kontinuiteto človekove prisotnosti na tem področju,« o dognanjih na podlagi najdb razmišlja Mija Černe.
Prostor pa ima potenical rimskega svetišča, na kar kaže veliko število najdenih novcev, pa tudi močna prisotnost živalskih kosti, predvsem drobnice. Rimljani so v svetiščih darovali živali. Keramika, ki običajno poudarja naselbinski značaj, je redkejša. Vodja izkopavanj poudarja, da je podobna zgodba svetišča, ki ga je pred leti ob cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ribčevem Lazu odkril arheolog Draško Josipovič. To sta tudi edini svetišči iz obdobja Rimljanov v Sloveniji, ki sta na prostem, ostala so namreč v votlinah.
Širši potencial najdišča
Preventivna arheološka izkopavanja so zaključena, najdišče je skrbno dokumentirano in vrnjeno v prvotno stanje. Odgovorna konservatorka Judita Lux je prepričana, da so izkopavanja upravičila svoj namen, saj so najdbe potrdile domneve o rimskem svetišču; da bi dobili celostno sliko preteklega dogajanja na hribu, pa bi se veljalo na lokacijo še vrniti. »Vse kaže na to, da se ruševina nadaljuje na sosednjo parcelo, ki pa je v zasebni lasti. S pregledom osrednjega dela hriba bi lahko še natančneje pojasnili najdbe tokratnih izkopavanj,« poudarja Mija Černe, ki v sami lokaciji vidi tudi širši potencial za lokalno skupnost. O izkopavanjih je bil namreč obveščen tudi župan Naklega Ivan Meglič, v prihodnje pa arheologi načrtujejo tudi predstavitev izkopavanj in najdb v lokalni knjižnici.
Naj se vrnemo na začetek. »Vsekakor gre pohvala najditelju, ki je predal najdbo v Gorenjski muzej, nas popeljal na lokacijo in bil tisti, ki je nekako spodbudil, da smo z ustreznimi postopki prišli do arheoloških izkopavanj. Brez njegovega sodelovanja bi lahko izgubili pomembno dodatno vedenje v tem prostoru,« je še poudarila Judita Lux, Veronika Pflaum pa ob tem dodaja: »Vsekakor gre za vzor poštenega ravnanja posameznika, ko gre za našo skupno dediščino. Izkopavanja so dokaz, da je rezultat takega sodelovanja lahko pozitiven.«