Nikoli več nočem živeti ob vodi

Sorška in Demšarjeva cesta v Škofji Loki sta vedno veljali za ene lepše urejenih predelov predmestja Škofje Loke. Miren okoliš, lepo urejene hiše, dobrososedski odnosi so ju krasili. Nedavne poplave so udarile po skorajda vseh hišah in ljudeh, živečih v tem predelu. Medsosedski odnosi so se še okrepili, saj še vedno pomagajo drug drugemu pri odstranjevanju posledic. A v hiši, ki stoji na sotočju obeh Sor, družina, ki so jo pred deročo Soro reševali s helikopterjem, nikoli več ne bo živela.

»Mnogokrat so nam rekli: Vi živite v raju. Res je bilo lepo, govorili so, da imamo najlepšo parcelo v Loki. S sosedi smo se zelo dobro razumeli. Vsako leto smo junija priredili piknik Sorške ceste, na katerem smo se zbrali in spekli na žaru. Vedno sem rekla: za soseda imam samo enega sovražnika – Soro. Ta je bila moj sovražnik, z njo sem se prepirala, odkar sem tu živela. In dokazala je, da je močnejša,« skrušeno pripoveduje Meta Plantarič.

Tudi na tokratne poplave, kot na vsake prejšnje, je bila družina Plantarič do­bro pripravljena. Večer prej so umaknili avtomobile pred zdravstveni dom. »Veliko­krat smo že imeli vodo na vrtu, a še nikoli ni prišla v hišo, znali smo se zavarovati. V prejšnjih poplavah smo se naučili, kako je treba reagirati. Na vrtu smo imeli pri­pravljene protipoplavne vreče, opažne plošče, polivinil, vse … ampak, a veste, kako je bilo ... tako, kot pravijo na televiziji – dvajset minut in je bila voda tu. Ob pol enih sem še reševal križanke, pogledal ven in si mislil: o, voda je še dol … Ob dveh je začelo močno padati, žena je vstala in videla, da se že sveti voda gor ... Oba sinova sta hitro pomagala, Civilna zaščita je pripeljala dodatne vreče … Vse smo zaščitili, kot je bilo treba ... ampak voda je rasla in rasla ... Jaz sem jo še pivnal, človek kar misli, da ne bo vdrla, čisto malo je teklo noter … A mlajši sin je vztrajal, da naj se hitro umaknemo v zgornje nadstropje. Znosili smo gor, kar se je dalo, mojo protezo, invalidski voziček ..., kar smo lahko zgrabili, smo nesli gor. V spodnjem prostoru pa smo vse, kar se je dalo, dvignili, še televizijo smo postavili na pograd. Ko smo na panoramskih stenah videli, da je zunaj že meter vode in je začelo odnašati vreče, smo vedeli, da moramo gor. Če bi ostali dol, družine Plantarič zdajle ne bi bilo več,« pripoveduje Janez. Meta doda, da so bili kratek čas v zgornjem nadstropju. »Kar naenkrat je počilo, vedeli smo, da je voda vdrla, pogledamo, in bila je že na stopnišču. Kak meter in šestdeset centimetrov je je bilo. Razbila je panoramske steklene stene in reka je dobesedno tekla skozi hišo. Ne morete si predstavljati – odneslo je vse, spodaj je vse popolnoma prazno. Vse pohištvo, jedilnico, dnevno, kavč, omare ... dobesedno izpraznilo je prostore, kot bi nekdo prišel in vse naložil na tovornjak. Enega kosa pohiš­tva ni več.«

Bili so v nevarnosti, da se hiša zruši nanje

Vedeli so, da je situacija skrajno resna. Če bi v nosilni steber priletelo drevo, bi se hiša zrušila in reka bi jih odnesla s seboj. »Hvala bogu obstajajo telefoni in moj brat Marko se je usedel v avto in se odpeljal na loško policijsko postajo. Povedal je, da so v naši hiši ogrožena življenja, in prosil, da takoj ukrepajo. Pomočnik načelnika PP Škofja Loka Janez Gregorič je posredoval takoj. Poklical je v Ljubljano, in ko je odložil telefon, je Marku povedal: Urejeno je, helikopter bo prišel ponje,« pove Meta. Minute do trenutka, ko je priletel helikopter, so bile dolge, strah jih je bilo, da ga ne bodo dočakali. A na srečo so ga. V nahrbtnik so zmetali samo najnujnejše stvari. K sreči je bil zgornji balkon malo večji, tako da se je nanj lahko po vitlu spustil reševalec in jih rešil, enega po enega. Najprej Janeza, ki je pred leti ostal brez noge, potem pa še boso Meto in oba sinova. »Strah nas je bilo, tako močno je pihalo. Čez deročo Soro so nas prepeljali do Puštala, nas naložili v avto gospe Hribernik iz Puštala, ki se je slučajno pripeljala mimo, vse štiri, ona nas je nato peljala do zdravstvenega doma, kjer so nas pre­gledali.«

Potem dva dni samo jokaš

Ko smo se na prelepo sončno soboto, dva tedna po poplavah, pogovarjali v Urarstvu Platnarič na Mestnem trgu, je bil mestni utrip živahen. Kot da se ne bi nič zgodilo pred komaj dvema tednoma. »Veste, takole še gre, ko delaš in se pogovarjaš; ampak ko potem odhajaš od tod in se zaveš, da ne greš domov na Sorško, potem te začne tako stiskati in peči,« pove Janez. Z Meto in mlajšim sinom zdaj živijo pri Metini mami v Retečah. »Točno vem, kaj sem imel v katerem predalu, pa tisto orodje tu, pa drugo tam, zdaj pa ni nič, gole stene so ...« Obmolknemo vsi, solz ne moremo zadržati. »Ponoči spiš, zjutraj pa te začne mučiti. Najhuje je, ko se zbudiš, pa se spomniš: o Marija, pa vse slike nam je odneslo, s sten jih je pobralo, edino od Dore Plestenjak je ostala, slika, ki jo imamo že štirideset let … Odneslo je vse spomine, vse fotografije, dokumente, vso dokumentacijo o mojih nogah, cel fascikel ...« »Janezove sobe nismo mogli niti odpreti, ker je vse omare podrlo, ko smo vdrli, so bila vsa njegova oblačila v blatu ... Dobesedno vse, od spodnjega perila naprej, sem potem šla kupit v naslednjih dneh. Midva s sinom Luko sva imela večino oblek v zgornjem nadstropju, razen seveda zimskih oblačil, ta pa je tudi vsa odneslo.«

Kako naprej

»Nekam moramo iti, kjer je ravnina. Ne maram nobene reke več. Sovražim reke,« je odločna Meta. »Naša hiša je prav na sotočju, edina hiša na desni strani. Toliko noči smo imeli pokvarjenih. Takoj, ko je bila vremenska napoved z opozorili za pretečo nevarnost, sem ponoči vstajala in na spletu preverjala stanje in vodostaj rek ... Tega občutka, ko je voda vdrla v hišo in kako je vse ropotalo in hrumelo, tega nočem doživeti nikoli več, tega trušča ...« »Radi bi živeli v Loki, tako fino je bilo, ko sem poklical Agato (loški e-minibus, op. a.), pa je prišla pome na Sorško in sem se lahko pripeljal v mesto, zdaj to ni več mogoče. Županu sem že omenil, da smo pripravljeni prodati parcelo, morda bi lahko protipoplavno zaščito za ostale prebivalce tega območja naredili preko našega vrta. Če bi občina to odkupila, bi imeli proste roke za zaščito Sorške in Demšarjeve ceste. Bomo videli.«

Hvaležni, da so živi

»Hvala pomočniku komandirja PP Škofja Loka Janezu Gregoriču, pilotu helikopterja podpolkovniku Mateju Hajdinjaku, gorskim reševalcem, Civilni zaščiti, vsem sosedom in prijateljem ter ostalim, ki so pomagali čistiti,« je hvaležna Meta, Janez pa doda: »Na novo smo se rodili, Plantariči, štirje komadi.«