Čas prebujenja
»Bratoma Šubic se je posrečilo izstopiti iz obrtniške provincialnosti in sta se tega tudi zavedala. Jurij piše bratrancu Ivanu iz L'Isle Adama 14. januarja 1885: 'Sploh pa med nama brez predrznosti rečem, če hočejo od domačih ljudi kaj sposobnega in umetniškega imeti – nimajo pač dandanes kot Janeza in mene!' In v kratki biografiji brata Janeza ob njegovi smrti leta 1889: 'Poudarjam z mirno vestjo, da je bil Janez Šubic doslej prvi in edini domači umetnik, ki se je povzpel v svoji stroki do častne, prej nepoznane višine, ki mu čuva za vse čase odlično mesto v zgodovini naše umetnosti. To se mora enkrat povedati, odločno in jasno, kajti čas je, da vendar začenjamo ločiti pravo od nepravega, in da nam ne velja več vsak, ki prijemlje čopič v roko, že za umetnika. S takim postopanjem sami sebe slepimo in se vsled svojih naivnih nazorov o umetnosti izpostavljamo posmehu škodoželjnih tujcev.' Umetniška samozavest in veljava sta značilni tudi za Kobilco, Vesela in Ažbeta, in četudi se v njihovih pismih ali izjavah občasno naseli dvom, posebej kar zadeva posamične slike ali naročila, so vsi trdno prepričani, da predstavljajo v slovenskem slikarstvu nekaj novega in pomembnega. Po drugi strani pa o umetnosti razmišljajo kot realisti: dobro naslikana slika mora biti prostorsko razvidna (globina, perspektiva), telesni proporci ne glede na zahtevno držo figur anatomsko verjetni in obvladani, barva se načeloma ravna po lokalnih vrednostih in svetlobnem tonu. Motivi so stvarni in preverljivi, četudi verski (zelo utečena, poljudna ikonografija, redko naletimo na nenavaden, samo dobrim poznavalcem Biblije znan prizor), bolj jih zanimata uspešna podobnost in življenjskost motiva kot pa psihološka raziskovanja, tako da se pogosto zatekajo k žanrskemu tipiziranju v figurah in ateljejsko občutenem plenerizmu v krajini. Kar imajo povedati, povedo s slikami, nikomur ne pride na misel, da bi o umetnosti razmišljal z nekega povzdignjenega, od ateljejskega življenja oddaljenega in literarno poduhovljenega stališča …« (str. 133)
O tem, kako se je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja prebujala slovenska umetnost, vemo skoraj vse, a tako celovitega, strokovnega in hkrati zelo berljivega pregleda doslej še nismo imeli. Z naslovnice nas gleda mladi Ivan Tavčar, ki ga je leta 1885 portretiral njegov poljanski sovaščan Jurij Šubic. Tudi sicer je vloga gorenjskega juga v zadevnem obdobju, ko je Škofja Loka z okolico postala »slovenski Barbizon«, nenavadno velika. Res imenitna knjiga!