Služba, ki je hočeš ali nočeš povezana s človeškimi usodami

Junija, le nekaj dni pred njegovim 65. rojstnim dnem, je na enem pogovornih večerov na gradu Dvor v Preddvoru Ivka Sodnik gostila sogovornika, ki so ga obiskovalci z navdušenjem poslušali in jih je med drugim navdušil tudi s svojim smislom za humor ter pogledom na življenje, dolgoletnega vodjo konzularnega sektorja na ministrstvu za zunanje zadeve Andreja Štera.

Andrej Šter je po izobrazbi pravnik, smo pa tokrat izvedeli tudi, da naj bi bil izjemno priden gimnazijec. Kasneje je vedno delal v poklicih, kjer je bil eden pomembnejših elementov tudi komunikacija – zlasti v konzularni dejavnosti je ta zelo pomembna. »Za tistega, ki je ne obvlada ali mu je težko prisluhniti sogovorniku, je bolje, da razmišlja o kakšnem drugem poklicu. Zagotovo je težišče dela ravno v tem, da se znaš pogovarjati,« je bil jasen.

V Drnovškovi vladi je med letoma 1994 in 1997 opravljal tudi funkcijo ministra za notranje zadeve. Dve leti kasneje je prišel na zunanje ministrstvo. Konzularni sektor je vodil kar lepo število let in letos jeseni odhaja v zaslužen pokoj. Pravi, da je to služba, ki je vedno povezana s človeškimi usodami – hočeš ali nočeš. »Včasih so te zabavne, včasih manj zabavne, nekatere tudi tragične.«

Javnosti je postal bolje znan že leta 1996, ob papeževem obisku Slovenije. Takrat je bil Andrej Šter vodja državnega odbora za pripravo obiska. Za svoje delo je kasneje prejel tudi najvišje cerkveno odličje sv. Cirila in Metoda. V zanj značilnem načinu opisovanja situacij se spominja, kako so se pravzaprav prvič srečevali s tovrstno organizacijo, glede na to, da so imeli z njo toliko izkušenj kot z lastno smrtjo – torej nič, kot se je humorno izrazil. Se je pa strinjal z občinstvom, da je bilo vse skupaj kar velik zalogaj.

Nekaj let za tem (leta 2010) je Štera nemška država odlikovala z velikim redom za zasluge. S tem odlikovanjem mu je Nemčija izkazala čast za zasluge na področju nemško-slovenskih odnosov oziroma predvsem za krepitev bavarsko-slovenskih odnosov. Kar nekaj let je bil namreč tajnik slovensko-bavarske komisije; in v tem času so v Sloveniji prvič razstavili Brižinske spomenike, na kar je še posebno ponosen.

Ko je svet ustavil koronavirus

Glavna zvezda slovenskih medijev, če se pošalimo, pa je postal, ko je svet ustavil koronavirus.

»Reševanje ljudi iz težav je ena od osnovnih nalog, ki jih ima konzularna služba povsod po svetu. Vsaka država ima nekako zagotovljeno, da če se kdo na primer ponesreči, konča v priporu ali ima prometno nesrečo, je konzularna služba tista, ki pomaga. Zgodilo se je tudi že, da je bilo v večji del sveta potovanje onemogočeno. Vendar je bilo vedno tako, da če je bila nekje velika nesreča, je bilo mogoče pomoč ponuditi od drugod. Pri covidu-19 pa je naenkrat prenehala vsa komunikacija,« je razložil glavno težavo, ki jo je s seboj prineslo obdobje epidemije. »Zlasti leta 2020 je bilo veliko tistih, ki so kot turisti, študentje ali poslovneži odšli v tujino še v času, ko niso vedeli, da se ne bodo mogli vrniti tako, kot so načrtovali. Zato je bilo potrebnih veliko aktivnosti, da smo ljudem svetovali in jim potem skušali pomagati sami ali v sodelovanju z drugimi državami.« Takrat so poskusili tudi nekaj, kar so kasneje v Bruslju prepoznali kot silno učinkovito možnost pomoči: če so recimo poslali letalo po Slovence v Španijo, so razmišljali, da lahko že iz Slovenije tja peljejo ljudi, ki so bili takrat v Sloveniji in želijo domov. Takšnih dogovorov je bilo kasneje kar nekaj. »Marsikdo nam je to uslugo tudi vrnil in pokazalo se je, da ljudje nismo skregani med seboj. Vse vrste kombinacij so bile ...« Takrat je bilo zlasti nevarno, je dodal, da so ljudje v paniki začeli sprejemati napačne odločitve. Bile pa so tudi zgodbe, ki se jih Šter spominja z navdušenjem in jih je seveda z veseljem še enkrat delil z občinstvom. Zlasti tisto znamenito o gospodu, ki se na drugi strani sveta enostavno ni strinjal z nobeno rešitvijo, ki so mu jo na konzulatu predlagali ... Ta je čez noč postala viralna in so se o njej razpisali tako rekoč vsi mediji.

Poštenjak in poseben človek

Ko se danes ozira nazaj, je Andrej Šter jasen, da ni bilo enostavno. Upa sicer, da se s takšnimi ali podobnimi razmerami ne bomo več srečali, v nasprotnem primeru se bomo verjetno spet učili od začetka, meni. Takrat se je namreč oblikovala neformalna skupina ljudi, ki pa je kasneje prenehala delovati. Sam je sicer poudaril, da nas potovanja bogatijo, zato naj le potujemo, dodatno pa opozoril, naj se kljub vsemu prej prepričamo, ali je res pametno iti recimo v Sudan samo zato, ker so cene aranžmajev nizke. Nekje namreč obstaja vzrok zanje. Mogoče v nedavnem državnem udaru, morda v nemirih in je udar pred vrati ...

Ob tem je beseda nanesla na Toma Križnarja, ki so ga tudi že reševali iz zapora v Sudanu. Šter nam je zaupal, da ga zelo ceni, ker je zelo poseben človek, velik humanist, poznavalec različnih delov sveta. Najbolj pa ga spoštuje zato, ker se je vse, kar je napovedoval, uresničilo. »Prizadeva si, da bi prvotna ljudstva, kulture obstale. In če se nekaj odloči, to tudi stori. Je res poseben človek, velik poštenjak.« Včasih ga Križnar pokliče in reče, da ne kliče zato, ker bi bil v nevarnosti, le da mu pove, da je res za eno »škarpo«, malo sicer streljajo, drugače pa je vse v redu … »Zna poskrbeti zase. Sem pa vseeno zelo vesel, da vem, kje je,« je bil iskren Andrej Šter.

Konzularna služba v mirnih dneh

Dejavnost konzularne službe je bolj kot ne duhamorna, je v humornem stilu nadaljeval Šter, a je njegova razlaga kmalu dobila resnejši prizvok. Izdajajo overjene poslovne dokumente, vizume za tiste, ki jih potrebujejo, pomagajo, sodelujejo pri dovoljenjih za prebivanje, je našteval. Zanimive so tudi zgodbe o porokah s tujimi državljani ali državljankami. Dodal je, da bi včasih najraje komu že na začetku svetoval, naj še enkrat premisli, preden izreče usodni da ... »Pa fino je vedeti, da če se odločite za poroko na Maldivih, takšna poroka pri nase ne velja, saj vas tam poroči njihov verski poglavar,« je pripovedoval. Med drugim poskušajo tudi po najboljših močeh pomagati parom, ki se odločajo za mednarodno posvojitev. »V tem kontekstu lahko srečujemo nesrečne, tudi grozljive, včasih pa silno dobre zgodbe,« je bil resen. »Vse moraš narediti, pa še ni nujno, da bo uspelo.« Ob tem je svetoval, naj si pari, ki o tem razmišljajo, uredijo dokumente, in bil jasen, da si je treba za kaj takega vzeti veliko časa, verjetno je tudi drago, na koncu pa naj bo to varno za vse vpletene.

Izstopa področje mamil

Obiskovalce je zanimalo, kako je z zaporniki. Šter je razložil, da konzularno zaščito nudijo tudi tistim slovenskim državljanom, ki so se znašli v zaporu, četudi so sami pripomogli k temu. Tu zlasti izstopa področje mamil. »Precej smo naivni. V tujini je zaradi mamil v vsakem trenutku v zaporu med sedemdeset in sto Slovencev. So okolja, kjer je to neznansko strogo kaznovano in k sreči te države že na mejnih prehodih to jasno sporočajo. Z mamili ni šale … Vsakemu človeku pa smo dolžni nuditi pomoč, ki je seveda v okvirih slovenskega in mednarodnega prava ter prava države, v kateri se posameznik nahaja.«

Njegova strast

Andrej Šter je tudi malteški vitez, bil je tudi predsednik slovenske asociacije tega viteškega reda, katerega vodilo je zaščita vere in pomoč ubogim, kar po njegovem mnenju niti ni daleč od konzularne dejavnosti. In če rečemo, da pomoč ljudem predstavlja eno njegovih strasti, je znano, da je njegova druga strast literarna junakinja Pika Nogavička. Tako smo v nadaljevanju izvedeli tudi, kako je Astrid Lindgren knjigo sestavila iz zgodbic, ki jih je otrokom pripovedovala za lahko noč, da je knjiga njeno sporočilo svetu ter da ni čez noč postala uspešnica. »Zelo počasi in mukotrpno je šla med bralce,« je s posebnim žarom pojasnjeval Šter. Vmes je na mizo zložil nekaj različnih knjižnih izdaj Pike Nogavičke, tudi v tujih jezikih. »Zakaj je pri meni na takem pomembnem mestu?« se je (verjetno že neštetotič) zamislil. »Kadarkoli jo berem – in to pravzaprav počnem neprestano – se mi kakšen odlomek prikaže v čisto drugi luči in dobim kako novo sporočilo. To sporočilo je za zmeraj, večno in zaradi njih obstajajo tudi deli sveta, kjer knjige ne poznajo; in kjerkoli sem, jo poskušam dobiti. Imam jih že okoli tristo. Ne gre sicer za tristo izdaj v različnih jezikih ... In čeprav so na prvi pogled enake, so vseeno različne.« Po njegovem mnenju je knjiga zagotovo vredna branja in ponovnega branja.

Ob koncu pogovornega večera je občinstvo gosta še malce podražilo, kako je z njegovim vozniškim dovoljenjem. Andrej Šter se je v odgovor zasmejal in pojasnil, da ga ni nikoli pogrešal in da je to zagotovo njegov največji prispevek k varnosti v cestnem prometu ter da bi se o tem znala razgovoriti njegova soproga, ki ga je tudi tokrat pripeljala v Preddvor.