Grafomotorika (1)
Od grafomotoričnih spretnosti otroka je precej odvisna njegova uspešnost v prvih letih osnovnošolskega izobraževanja.
Dr. Marija Kavkler, o kateri smo pisali v zadnjih štirih podlistkih, je predsednica Društva Bravo, društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Glavni namen društva je pomagati otrokom in mladostnikom (učencem, dijakom, študentom) s specifičnimi učnimi težavami tako, da nudijo oporo staršem, učiteljem in svetovalnim delavcem. Na njihovi spletni strani (www.drustvo-bravo.si) so dostopna tudi številna brezplačna gradiva, ena izmed njihovih dejavnosti pa je založniška.
Bliža se začetek šolskega leta, ki se ga verjetno najbolj veselijo tisti, ki bodo prvič prestopili šolski prag. Zato se tokrat posvečamo področju grafomotorike. Od grafomotoričnih spretnosti otroka je namreč precej odvisna njegova uspešnost v prvih letih osnovnošolskega izobraževanja. To je področje, za katerega strokovnjaki opozarjajo, da je prav, da mu posvetimo pozornost tako doma kot v vrtcu in šoli. O tem lahko več preberemo v številnih delih. Grafomotoriko otroci razvijajo z gibalno-grafičnimi vajami, s pomočjo katerih usvajajo grafične poteze in vadijo pravilno držo pisala, roke in celega telesa. Že izraz grafomotorika pove, da je tesno povezana z gibalnim razvojem otroka. Sestavljena je iz besede graf (graphos v starogrščini pomeni pisati) in motorika, ki pa pomeni enakomerno, nepretrgano in ritmično gibanje. Kot navaja profesorica defektologije Tereza Žerdin, je grafomotorika torej sposobnost in spretnost pisanja, to je oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj, in je specifični del splošne motorike (Žerdin, 2011). Priprava otroka na pisanje se začne že zelo zgodaj. Žerdin predstavlja tri faze razvoja rokopisnega pisanja pri posamezniku. Prva je predkaligrafska, v katero sodi spoznavanje s pisalom in prerisovanje črk in oblik, še preden se otrok začne sistematično učiti o pisanju. Druga je kaligrafska, ki sovpada z začetkom sistematičnega opismenjevanja, torej učenja črk, branja in pisanja. Otrok skuša čim bolje posnemati oblikovanje posameznih grafičnih simbolov. Tretja faza pa je individualizacija rokopisa, ki se pojavi med 9. in 10, letom starosti. Pisava se začne spreminjati, dobiva posameznikove značilnosti. Otroci začnejo iskati svoj slog pisave. Tereza Žerdin je tudi avtorica priročnika z naslovom Motnje v razvoju jezika, branja in pisanja, ki ga je izdalo Društvo Bravo. Namenjen je učiteljem, staršem, specialnim pedagogom in drugim svetovalnim delavcem v pomoč pri odpravljanju motenj v razvoju jezika, branja in pisanja. V društvu navajajo, da so v njem številne informacije, pristopi, načini in konkretne vaje, ki jih je pri svojem dolgoletnem delu v Svetovalnem centru z otroki z učnimi težavami razvila avtorica sama. So dobrodošla pomoč tudi vzgojiteljicam v vrtcu in staršem, ki pomagajo svojim otrokom pri učenju.
V društvu so s področja grafomotorike izdali tudi grafomotorične vaje z naslovom Priprava na učenje pisanja avtorice prof. dr. Marte Bogdanowicz. Spodbujajo finomotorične spretnosti, koordinacijo oči in rok, pozornost in natančnost. Vse te sposobnosti in spretnosti potrebujemo za učenje pisanja. Vaje so namenjene otrokom, starim od 5 do 8 let, primerne pa so tudi za starejše otroke, ki imajo dispraksijo in zato težko avtomatizirajo pisavo. (Se nadaljuje)