Hodopisi
»Začnemo hoditi v strmi zeleni breg, z naše leve strani prismrdijo ovce. Ustavimo se pri Pečnikovi domačiji, ki je nekoč gostila sirote, otroke, ki jim je vojna vzela starše. Prizor poznamo iz knjige. 'Nič posebnega,' pravi Zdravko, 'takih otrok je bilo polno tod okrog.' 'Vojn ne gre razlagati,' citira Zdravko pisateljico Ingeborg Bachmann, 'potekajo po iracionalnih mehanizmih, poganjajo jih ideologije.' Kasneje se v okviru diskusijske delavnice in branja-pisanja raziskovalnih esejev razvije debata o iracionalnosti in racionalnosti vojne. 'Vojna je še kako racionalna,' menijo nekateri. Dobro premišljene poteze na šahovnici, preračunavanje preživetja, iz dneva v dan, bogatenje na račun vojne, preizpraševanje pravih in nepravih strani, sprenevedanja in laži. A vendar se v vrtincu dogodkov računi večkrat razblinijo, kot nam govorijo Majine besede, postanejo nepomembni, banalni, absurdni. Ko smrt zareže v družino, ko otroci izgubijo pred svojimi očmi starše, ko pogum in strah skupaj, z roko v roki, sežeta v zgodbo. Vzpenjamo se do sledeče postaje sredi gozda, kjer med zelenjem rastejo ostanki hiše, ostanki zgodbe o vojnem poboju. Preberemo odlomek iz romana Angel pozabe (Haderlap, 2012), gledamo ruševine, potopljene v zeleno rastje, tu in tam slišimo čebljanje ptic. 'Možgani so se lepili po drevesih,' zarežejo prebrane besede. Natanko tu so se lepili, natanko na ta drevesa, ki nudijo oporo našim hrbtom. Na kakšen način pokrajina vpije zgodovino? Strelni naboji se zrastejo s strukturo debla, čez leta postanejo nerazdružljivi, možgani zdrsijo do korenin. Na tak način pokrajina objame zgodovino. Brez besed, raztopljeno v gozdni prsti. Humus zgodovine. Meso sveta. 'Vrt, ki se sam obnavlja, tridimenzionalna literatura,' pravi Zdravko in kaže na rože nad ruševinami. Poslušamo besede Maje Haderlap o pomenu bodočnosti, v svetu, zazrtem v preteklost …« (str. 130–131)
Gornji odlomek je iz študiozne in hkrati izkustvene knjige, katere ključne besede so: hoja, pisanje, eksperimentalno etnografsko pisanje, raziskovalni esej, mobilno opazovanje z udeležbo, hodinar. Hodinar? V angleščini: »walking seminar«. Hodopisi pa so »Footnotes«. Vsebino knjige razloži tudi njen podnaslov: Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Hodopisov je sedem, odlomek je iz tistega z naslovom Med pozabo, spominom in zgodovino koroških grap. Vodi nas po sledovih znamenitega romana Maje Haderlap. Ko hodimo, beremo iz okolja; ko beremo, hodimo po duhovnih pokrajinah, v hodopisih je oboje v enem …