Dr. Marija Kavkler (4)

Dr. Marija Kavkler se je v zadnjem delu osredotočila na otroke z motnjami v duševnem razvoju, ki bi za uspešno vključevanje v večinske šole potrebovali izobraževanje po manj zahtevnih programih, ki se pri nas izvajajo le v specialnih šolah. »Smo ena redkih držav, skoraj bi rekla, da edina, ki samo en program za otroke s posebnimi potrebami izvaja v večinski šoli. To je prilagojeno izvajanje z dodatno strokovno pomočjo, ki zahteva minimalne standarde znanja. Če jih otrok ne doseže, ne more biti v večinski šoli. Tudi otrokom, ki imajo znižane spodobnosti, bi se v večinski šoli moral omogočiti njim ustrezen program. Tako je mišljeno tudi v Konvenciji o pravicah invalidov, v usmeritvah Evropske unije,« poudarja.

Nižji standard tudi v večinski šoli

Pojasnjuje, da je program, ki ga pri nas izvaja večinska šola, za del otrok s sopojavljanjem različnih motenj, s težjimi oblikami posebnih potreb in za otroke z motnjami v duševnem razvoju neustrezen, saj ne dobijo prilagoditev, oblik pomoči, ki bi jih potrebovali. »Na primer otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo praviloma težave pri učenju na vseh področjih, ni pa res, da se ne bi mogli učiti. Napačno je, da a priori mislimo, da ne zmorejo, se osredotočamo le na to, česa ne znajo. Ni pošteno do teh otrok, da niso deležni ustrezne pomoči. Učitelj ni tisti, ki je krivec, ker on – kolikor zmore – prilagaja, ne more pa toliko, kolikor bi otrok potreboval. V večinski osnovni šoli bi morali imeti tudi prilagojeni program z znižanim izobrazbenih standardom in prilagojen program nasploh.« Poudarja, da so v svetu najpogosteje v večinske šole vključeni otroci z Downovim sindromom, ker imajo določene značilnosti, da se lažje vključujejo. »Pri nas te možnosti tem otrokom ne damo. Od njih zahtevamo prav tako doseganje minimalnih standardov znanja. Nekaj posameznih primerov je, ko so tudi pri nas zaključili večinsko osnovno šolo, a imeli so izjemno podporo strokovnih služb,« je povedala.

Primer iz Anglije

Številne primere dobrih praks vključevanja otrok s posebnimi potrebami v večinske šole si je ogledala v tujini. »V Angliji sem si ogledala mrežo šol, ko je v posamezno šolo vključenih več otrok, ki imajo določene posebne potrebe. Bila sem v šoli za gibalno ovirane in za otroke z okvarami vida. Odličen primer je bila šola, v kateri je bilo nekaj čez 130 otrok, od tega pet s hujšo okvaro vida. Ta šola je imela tri pravila, ki so se jih držali vsi otroci: ne dirjaj, ne vpij in pospravljaj za seboj. Poleg tega so imeli na šoli tiflopedagoginjo, ki je prilagajala gradiva za učitelja, imela posebne treninge, obravnavala otroka … Imel je takšne pogoje kot v specialni ustanovi, a bil je med vrstniki, v večinskem okolju. Takšen način bi morali vzpostaviti pri nas in o tem je v preteklosti že bilo govora. Tudi za gibalno ovirane so imeli ves kontinuum programov z različnimi terapijami,« je opisala enega izmed primerov.

Vrstniška pomoč

Pravi, da je pri nas večkrat slišati, da zaradi vključenosti otrok s posebnimi potrebami v razredu »trpijo« drugi otroci. »To ne drži, če je vključitev dobro organizirana. Če vrstnike seznanimo s potrebami otroka, mu lahko veliko pomagajo. Vrstniška pomoč je po svetu ena od ključnih pomoči za delo z otroki s težavami pri učenju ali težavami na področju socialnega vključevanja. Za to je treba otroke usposabljati. To sodelovanje, sobivanje je dobrobit tudi za sovrstnike. Na primer v Italiji, ki intenzivno izvaja inkluzijo, so ljudje nasploh mnogo bolj tolerantni do sprejemanja oseb s posebnimi potrebami. Pojasnili so mi, da se toliko let z njimi šolajo, da točno vedo, kaj zmorejo in česa ne – in zato jih tudi zaposlujejo, se z njimi družijo, jih vključijo v svoje okolje. To so tiste ključne stvari, ki govorijo v prid inkluziji. Otroci, ki se izobražujejo v inkluzivni šoli skupaj z otroki, ki imajo različne potrebe, v odraslosti bolje sprejemajo razlike v družbi,« pove dr. Marija Kavkler.

Žalosti jo, da v Sloveniji na področju inkluzije še vedno ne naredimo ključnih korakov naprej, da bi tudi otroke z motnjami v duševnem razvoju usmerjali v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, ki bi se izvajal v večinski šoli. »To omogoča Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami iz leta 2000. Od takrat tega še nismo uspeli narediti. Manjka podzakonski akt, ki bi opredelil, da tudi večinska šola izvaja nižji program, in seveda zagotoviti pogoje za to,« zaključuje.

(Konec)