Balkan ekspres 2023

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 22. julij 2023 / 07:24

Poletje, počitnice, dopusti … Čas, ko se veliko ljudi poda na različne poti. Ena od možnosti je potovanje z avtodomom. To je »avtomobil, namenjen bivanju, zlasti na potovanju, počitnicah«. Z njim je potoval tudi pisec teh vrstic …

Jasenovac

Na pot sva šla dva: jaz in moja boljša polovica, ki je za tak način potovanja tudi najbolj zaslužna. Če bi bilo po mojem, bi najbrž sploh nikamor ne šel. Po vrnitvi s te 14-dnevne poti pa se mi dobro zdi, da je za nama. Bilo je zanimivo, na trenutke naporno, a lepo in poučno. Cilj prvega dne je bil Beograd, na poti do njega pa samo en daljši postanek – v zloglasnem Jasenovcu. Ko se pripelješ tja, je čisto lepo: travniki ob reki, le malo nižje od izliva Une v Savo, park in v njem spominski muzej, malo stran pa eden najbolj markantnih spomenikov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, velikanska betonska skulptura v obliki kamnitega cveta, zasnoval jo je znameniti beograjski arhitekt Bogdan Bogdanović. Šele v muzeju vidiš in spoznaš, kaj se je v tem kraju dogajalo v letih druge svetovne vojne. Ustaši so tu počeli takšna grozodejstva, da so pogled stran od njih obračali celo njihovi nemški gospodarji. Na 277 steklenih ploščah, ki visijo pod stropom, so izpisana imena žrtev, vseh je 69.843, od teh 39.850 Srbov, 14.599 Romov, 10.700 Judov, 3462 Hrvatov, kot tudi pripadnikov drugih narodnosti, tudi 282 Slovencev. A to še zdaleč niso vse žrtve, le tiste, katerih identiteto je popisovalcem uspelo ugotoviti. Sicer pa ne gre samo za število, pretresljivi so načini, kako so bili pokončani. »Od leta 1941 do pomladi 1945 se je smrt tukaj pojavljala v mnogoterih oblikah. Ujetnike in vse, ki so končali v Jasenovcu, so ustaši klali s posebej oblikovanimi noži ('srbosjeki') ali so jih ubijali s sekirami, macolami ter kladivi, prav tako so jih tudi streljali ali jih obešali na drevesa ali drogove. Nekateri so bili še živi zažgani v pečeh, mučeni v kaznilnici ali utopljeni v reki Savi. Tukaj so se uporabljale najrazličnejše oblike mučenja – z železnimi predmeti so vlekli ljudem nohte iz nog in rok, ljudem so zabijali v oči igle, da so oslepeli, rezali z njih meso in zatem rane solili. Prav tako so ljudi žive odirali, jim sekali nosove, ušesa in jezike odščipnili s kleščami za žico in jim zabadali šila v srce. Hčere so posiljevali pred očmi mater, sinove mučili pred njihovimi očeti.« (Wikipedija, geslo Jasenovac) Še posebej nazorno vsaj del te groze pričara knjiga Molitev za Jasenovac, ki jo je napisal Branko Šömen. Vzel sem jo s seboj in jo prebral na poti, o njej poročam posebej. Fenomen Jasenovac je velik, krvav in neizbrisen madež na podobi Hrvaške. Resnici na ljubo si oblast, ki vlada tej državi po letu 1991, za izbris tudi ne prizadeva prav veliko, raje bi ga prikrila v upanju, da bo pozabljen. Pa ne bo.

Beograd

Zvečer prvega dne sva se dejansko pripeljala v Beograd. Tu sva tri dni in noči uživala gostoljubje najinih prijateljev Zdenke B. in Veselina P. Nastanila sta naju v hiši slednjega na Tašmajdanu. Tako mi je bilo dano šele zdaj vsaj nekoliko spoznati glavno mesto naše nekdanje skupne države. Skozenj sem doslej nekajkrat že potoval, v Moskvo in k vojakom in nazaj, ustavil pa sem se vsakič le na kratko. Gostitelja sta nama mesto razkazala na daljših sprehodih in med vožnjo z avtom. Naj naštejem le nekaj »punktov«, ki so name naredili največji vtis. Sprehod po Tašmajdanu, hiša najinega gostitelja na ulici Ilije Garašanina, pod njo razkošna tržnica (Palilulska pijaca), na kateri najdeš tako rekoč vse, dve veličastni pravoslavni cerkvi, prva je velika cerkev sv. Marka na Tašmajdanu in druga Hram svetega Save na Vračaru, Knez Mihailova ulica, dvakratni pohod do Kalemegdana, večerni in dopoldanski, in pogled z njega na sotočje Save in Donave … Panoramska vožnja do Beograda na vodi (ob Savi), preko Dedinja in Topčiderja na hribe južno od Beograda, kjer ima Zdenka hišo in od koder je lep pogled nazaj na to veliko mesto, ki ima skoraj dva milijona prebivalcev …

Koroška in Kosovo

In ne nazadnje pogovori z Zdenko in Veselinom. Zlasti s slednjim. Ta je »hud« Srb, v žlahtnem smislu in vehementno razlaga svoje, srbske in »vzhodne« poglede na to, kar se jim/nam dogaja. Ti pogledi so seveda močno drugačni od naših oziroma »zahodnih«. Srbska bolečina ob izgubi Kosova je v bistvu močno podobna slovenski bolečini ob izgubi Koroške po plebiscitu 1920. Tako kot Koroška ne bo nikoli več slovenska, tudi Kosovo ne bo srbsko. Srbi so bili glavni tvorci obeh Jugoslavij, obe sta tragično propadli. Mnogi Slovenci danes na obe gledajo z omalovaževanjem. A so v zmoti. Slovenija je v obeh našla razmeroma ugodno zavetje za svoj nacionalni razvoj do lastne države. Ta po koncu prve in druge svetovne vojne sploh ni bila mogoča, dozorela je šele v letih 1990–1991. Po ločitvi nastajajo nove povezave, svojo popotniško vez sva z Beogradom in Beograjčani stkala tudi midva.