Bila sem zasvojena z dobrinami

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 11. julij 2023 / 22:02

Zvonec pri vhodnih vratih, 1. del

Zanikanje je nekaj najbolj norega v življenju vsakega človeka. Žal smo Slovenci v tej veščini pravi mojstri. »To opazim tudi pri sebi in svoji življenjski zgodbi. Ko pridem do neke točke iz svoje preteklosti, 'zmrznem' in se ustavim,« je rekla Barbara.

Barbarina življenjska zgodba je res nekaj posebnega. Med njo in sestro je bilo 22 let razlike. V letu, ko je sestra umrla v prometni nesreči, se je rodila Barbara. Sestrinega moža, žalujočega vdovca, so njeni starši posvojili, saj so z njim dobili sina, ki so si ga zmeraj zelo želeli.

Takole je začela svojo zgodbo: »Danes, ko je svak že zelo bolan, fizično pa tako slab, da vem, da mi ne bo mogel škodovati, si upam povedati svojo zgodbo. Dokler je bil pri močeh, z njim ni bilo dobro češenj zobati.

Ko so me starši spočeli, niso bili veseli. A v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja odločitev za splav ni bila samoumevna. Ko je bila mama v osmem mesecu, je v prometni nesreči (na ozki hribovski poti so odpovedale zavore in avto se je zvalil po strmem bregu v globel) sestra izgubila življenje. Starši so za njo žalovali vse do svoje smrti. Mene nekako niso marali, četudi so mi nudili vse, kar so lahko. Čustveno so se navezali na zeta, ki je postal vdovec, pa se ni nikoli več poročil. Sami boste ugotovili, zakaj ne.

Nismo bili revni, ded je imel italijansko pokojnino, starši so bili visoki uslužbenci, pa še kmetijo smo imeli. Ki jo je, seveda, dobil v last svak Martin. Mama bi najraje videla, da bi se, ko bi odrasla, poročil z menoj, a se ji ti računi niso izšli.

Že kot otrok sem živela sredi zavidljivega blagostanja. Zaželela sem si punčke iz Italije, pa sem jo dobila. Ali pa nekih zelo sladkih slaščic, malo sem pozabila, kako so se imenovale, izdelovali pa so jih v Makedoniji. Imela sem polne omare oblek in čevljev, po tleh v moji sobi so bile položene dragocene preproge, na katerih smo se prijateljice basale s piškoti, zato so bile zmeraj polne drobtin. Pri šestnajstih me je oče naučil voziti avto, pri osemnajstih sem že imela vozniško dovoljenje in več deset tisoč prevoženih kilometrov za seboj. Obiskovala sem gimnazijo, imela sem veliko prijateljic, saj so zelo dobro vedele, da si lahko pri meni izposodijo oblačila in tudi denar. Tega nisem nikoli zahtevala nazaj. Preprosto sem pozabila nanj, saj sem ga imela zmeraj dovolj.

Takrat bi se morala odseliti v študentski dom ali internat in zaživeti svoje življenje, ne pa ostati v domači hiši, jemati od očeta denar, zraven pa trpeti kot Kristus na križu. Toliko sem bila odvisna od avtomobila in materialnih dobrin, nakita in lepih oblek, da nisem zmogla niti pomisliti, da bi se v imenu svobode lahko vsemu odpovedala. So starši vedeli, kaj se dogaja med menoj in Martinom? So me zasipali z dobrinami zato, ker so upali, da bom o njegovih nočnih obiskih molčala?

Bila sem nadpovprečno inteligentna, obnašala pa sem se kot 'zmešana kura'. Recimo, da sem bila v šoli nekaj vprašana. Snov sem zdrdrala za pet, zraven pa sem se butasto smejala, se pačila, zavijala z očmi in se opolzko otipavala po lastnem telesu. Nekoč je sredi pouka prišla pome razredničarka in me odpeljala k prof. dr. Z., ki je imel svojo ordinacijo čez cesto. Bil je psihiater, razredničarka ga je prosila, naj mi pomaga. Čeprav je bil zelo mlad in seveda čeden, je bil tudi odličen psihiater. Dolgo in zelo zbrano me je poslušal. Brez kakršne koli zadrege sem mu zaupala najbolj svinjske podrobnosti. Na koncu se je naslonil na stol, me nekaj časa gledal, potem pa dejal: 'Punca, pojdi od doma, poišči si sobo, pusti šolo, najdi si službo in prekini vso komunikacijo s svojo družino, preden bo prepozno.' Več kot toliko se ni hotel vmešavati, verjetno zaradi mojega priimka, ki mu je povzročil veliko nelagodja.

Neposredno me je pa opozoril na to, da je svak ob blagoslovu mojih staršev navajen dobiti vse, kar je za svoje seksualno izprijeno življenje potreboval. Doma nisem bila varna niti pet minut.

Začel me je napadati tudi takrat, ko so bili starši v bližini. Posebno je bil nor na kopalnico. Vedno sem se zaklepala. Včasih se je usedel pred vrati na tla, in čakal, da sem končala in odklenila. Potem je planil name. Naslonil me je na umivalnik, spustil hlače in začel suvati vame. Bil je kot zmešan. Razredničarka mi je nekoč prinesla psa. Sicer še mladička, a mi je obljubila, da bo pazil name. Res je, saj je zrasel v ogromnega črnega 'volkovca'.

Pes je bil vedno ob meni, a ga je po treh letih nekdo zastrupil.

Dr. Z. me je vsake toliko časa povabil k sebi in me vprašal, kako je. Odkrito sem mu povedala, da je vsak dan huje. 'Kaj še čakaš?' se je čudil.

Na koncu koncev sem ga imela za navadnega sadista, ki mi noče pomagati. Njegovo strokovno govorjenje je bilo zame kot znanstvena fantastika, ki je nisem razumela. Dojela sem le, da je takšnih žrtev, kot sem jaz, še veliko, a vse so svojo sramoto skrivale pred drugimi. Leta 1976 je bilo pač tako!

Po maturi sem šla k drugemu psihiatru. Sploh ne vem, kaj sem mislila in pričakovala, hotela slišati drugo mnenje. Bog mi je sicer dal ogromno pameti, žal pa je skoparil pri odločnosti. Seveda je najin pogovor potekal zelo podobno kot pri dr. Z.

Ker sem se mu očitno zasmilila, me je celo objel in stisnil k sebi, da sem se razjokala. Bila sem mu pa hvaležna za kapljice, ki mi jih je dal. Svetoval mi je, naj svaku zvečer skuham kavo ali čaj in mu jih dajem notri.

Nekaj časa sem imela pred njim mir, saj je hitro zaspal, čez dan je bil pa ves matast. Oče je bil zelo vesel, ko je videl, da sem spet boljše volje. 'Kupil sem dve vstopnici za obisk Oktoberfesta v Münchnu. Bosta šla z bratom (tako je klical svaka),' mi je dejal.«

(Konec prihodnjič)