Dve veliki noči, usodni za tunjiško cerkev
Tunjiške zgodbe (44)
Marsikaj še vemo o hudem velikonočnem ljubljanskem potresu. Ta dan, 14. aprila 1895, malo čez 8. uro zvečer, ko je bila večina ljudi že v posteljah, se je močno streslo. Ljubljana se je skoraj vsa porušila in tudi vasi severno od Ljubljane. Kmečke hiše, ki so bile tedaj v večini še lesene, so jo bolje odnesle. Sedem ljudi je tedaj v potresu umrlo. V Tunjicah je potres naredil največ škode na 120 let stari cerkvi. Na vsem zidovju so nastale velike razpoke. Veliko ometa je tudi odpadlo. V cerkvenih zapisih lahko preberemo, kako so se lotili popravila. V razpoke so vzidali kontenino, to je močno blago, ki še danes lepo zakriva poškodbe tudi po več kot 125 letih. Ta popravila so domači zidarji opravljali kar nekaj let. Verniki pa so zbirali denar za velike stroške.
Druga nesrečna velika noč je vas doletela na veliko nedeljo leta 1929, ob štirih popoldne. Tedaj je eden od mladih pritrkovalcev menda odvrgel ogorek cigarete iz zvonika na leseno kupolo cerkve. Od tega se je streha, tedaj pokrita s hrastovimi skodlami, vžgala. Nastal je eden največjih požarov na Gorenjskem. Kamniški gasilci so se trudili spraviti vodo iz potoka na kar visok hrib, kar pa jim z »motorkami« ni uspelo. Ljudje so nosili vodo v škafih, da je požrtvovalnim vaščanom uspelo rešiti zvonove v obeh zvonikih. Gorelo je celo noč in še v ponedeljek dopoldne. Pogorelo je celotno ostrešje kupole in obeh zvonikov do samega zidovja. V ponedeljek so ljudje od blizu in daleč hodili ogledovat škodo, ki jo je povzročil požar. Domačini so začeli takoj zbirati denar na različne načine za obnovo te romarske cerkve sv. Ane. Dva naša rojaka, ki pa sta živela v Ljubljani, sta se zavzela za pomoč. Prvi, umetnostni zgodovinar dr. France Stele, je naprosil nekaj denarja od države. Drugi, arhitekt in gradbeni inženir France Vrhovnik, pa je naredil vse načrte za obnovo cerkve z bakreno kritino kupole in zvonikov. Stroške so tedaj ocenili na 500.000 tedanjih dinarjev. Domači tesarji so kupolo takoj za silo pokrili z deskami. Nato pa so v Medvodah najeli kleparje, da so jo oblekli z bakrom. Z velikim odrekanjem so vaščani naredili svojo lepotico še lepšo, kot je bila prej.
(Konec)