Potem se mu je »odprlo«
Vedeževalke, kaj bi brez njih ..., 2. del
»'A moj zet pa zdaj živi pri tebi?' mi je rekla. Kakšen šok! Mislila sem, da ne slišim prav. Mitja?! 'Ja, Mitja. A te je že udaril? Če te še ni, te bo kmalu. Ne čaka dolgo!'
Bila sem jezna nanjo, saj sem bila prepričana, da mi hoče s klevetami uničiti dobro razpoloženje,« razlaga Doroteja.
»A najhujše me je šele čakalo. Ko sem prišla domov, sem se brez uvodnega pozdrava začela dreti nanj in ga zmerjati z vsemi možnimi kletvicami, ki so mi padle na pamet. Nič ni rekel. Samo iztegnil je pest in me udaril naravnost v nos. Potem me je prijel za lase in zbil na tla. V usta mi je zbasal nogavico, tako da se ni slišalo, ko sem kričala. Ko je ves zadihan končal z brcanjem in udarci, se je polulal name. Počasi je zmetal v potovalko svoje stvari, z nožem razrezal slike, ki so visele na steni, lotil se je še kavča, preproge, mojih najljubših oblek. Ko je stopil do vrat, je dodal, da imam srečo, ker ga ne tišči na veliko potrebo. Mama, ki je čez kakšno uro slučajno prišla v moje prostore, se je zgrozila. Podobnega razdejanja ni še nikoli videla. Kasneje sem izvedela, da so enako usodo doživele številne druge ženske. S svojo šarmantnostjo in uglajenim nastopom je omrežil številne pred menoj in tudi za menoj. Od srca sem bila hvaležna, ker mi mama ni nikoli očitala, da mi je vnaprej povedala.
Čas je tekel, na Mitjo sem že malo pozabila. Spet se mi je zahotelo moške družbe. Poklicala sem na znano vedeževalkino številko, a so mi povedali, da moje vedeževalke ni več med živimi. Zbolela je za rakom, kar so ji menda napovedale tudi karte.
Moški glas na drugi strani me je prepričal, da sem se zaupala njemu. Na koncu pogovora mi je namignil, da bom spoznala resnega, a malo starejšega moškega. Ob njem bom menda zelo srečna. Točno te besede sem potrebovala! Za menoj je bilo toliko razočaranj, da je bil obliž za ranjeno dušo nujno potreben.
Sošolčev oče se je upokojil, pravzaprav je šel na čakanje. Je to storil zato, ker so se sošolcu rodili dvojčki, pa je želel čim več časa preživeti ob njih? To je bilo delno res, v resnici pa so mu začetki Parkinsonove bolezni povzročali nemalo težav. Karel, ki ga je nadomestil, je imel doktorski naziv. Zaradi tega smo okoli njega iz nekega čudnega spoštovanja vsi hodili po prstih. Zdelo se nam je, da mu po pameti ne sežemo do kolen. Dve leti je že bil pri nas, pa ni nikoli s kakršno koli kretnjo izdal, da bi mu bila lahko všeč. Nekoč smo imeli v njegovi pisarni sestanek. Sedela sem tako, da sem ga lahko opazovala, ne da bi to opazil. Ugotovila sem, da ga na cesti, če bi ga slučajno srečala, ne bi niti opazila. Zaradi doktorata se mi zdel nekaj posebnega.
Ko so vsi odšli, je prišel do mene in me nagovoril: 'No, Doroteja, zakaj si celi dve uri na sestanku buljila vame, kot da me prvič vidiš?'
Postalo mi je vroče, ampak sem vseeno nepremišljeno zinila, naj ne misli, da sem zaljubljena vanj. Tudi njemu je postalo nerodno, hitro se je pobral v svojo pisarno.
Ko sem zjutraj prišla v službo, sem na mizi zagledala bombonjero. Mislila sem, da jo je pustila kakšna stranka. Zanje mi je bilo toliko kot lanski sneg, zato sem jo vrgla v spodnji predal, kjer sem jih hranila še nekaj.
'Ves teden sem razmišljal o tvojih besedah. Po moje bo najbolje, da se poročiva,' mi je rekel v sredo. Mislila sem, da se norčuje, zamahnila sem z roko, se zasmejala ter ga 'zabila', da sem prestara za takšne hece. A se je izkazalo, da je resno mislil. Po kakšnem tednu me je vprašal še enkrat. Slišalo se je podobno, kot če bi uslužbenec stranki na bančnem okencu predlagal, naj odpre osebni račun. Pristala sem. Nisem imela česa izgubiti.
Vzela sva se brez vsakega pompa.
Selitev k njemu je bila hitra, zelo spontana. Sita sem bila samskosti, do vrh glave sem že imela čakanja na princa na belem konju. Če se bo kaj sfižilo, bom tožila vedeževalca, sem si rekla.
V nekaj mesecih se mi je življenje popolnoma spremenilo. Pa ne na bolje.
Naj povem, da je bil brez posteljnih izkušenj. Lahko še dodam, da ga spolnost niti ni preveč zanimala. Mene pa zelo. On je raje prebiral knjige v svoji knjižnici, zelo rad se je sprehajal, po svoje me je imel rad, to sem čutila. A če moški do petdesetega leta ni vajen spolnih odnosov, ga je težko prebuditi. Z veliko težavo sem se sprijaznila celo z dejstvom, da ne bom imela otrok.
Minili sta dve leti živega in mukotrpnega dolgčasa. On je spal v kabinetu, jaz v spalnici. Potem so prišli na trg prvi računalniki. Zanj sem dala skoraj šest tisoč nemških mark. Ko sem odkrila klepetalnice, se nisem več počutila osamljeno.
Nekoč me je sredi noči prebudilo njegovo kričanje. Vsa prestrašena sem planila pokonci. Bila sem prepričana, da se mu je zgodilo kaj hudega. Sploh, ker so kakšen teden pred tem z rešilnim avtom kar iz službe odpeljali enega od sodelavcev.
Ležal je v postelji in stokal, kako potreben je, da ne more več zdržati. Legla sem k njemu in potem se je zgodilo, kar se je. Ko je bilo konec, mi je začel pripovedovati o svojem otroštvu, o mami, ki ga je že od malih nog učila sovraštva do žensk. Na vse možne načine mu je priskutila tudi spolnost. Prav bedasto! Jaz pa sem mislila, kakšen 'džek' je zaradi doktorata! V resnici je bil en velik, čustveno pohabljen revež. Ko se mu je enkrat 'odprlo', seksa nisva nikoli več stradala. Škoda le, da sva bila prestara, da bi imela otroke. Z njim se nisem poročila zaradi ljubezni, a po vseh teh letih, kar sva skupaj, lahko rečem, da si ne predstavljam, da bi ga izgubila. K vedeževalkam pa še kdaj grem. A ne več toliko zaradi potrebe, bolj zaradi radovednosti.«
(Konec)