Ive Šubic, ilustrator in kulturni delavec
»Ustvarjanje Iveta Šubica izrazilo odstopa od modernističnih praks, ki so bile uveljavljene v slovenskem slikarstvu od petdesetih do osemdesetih let 20. stoletja, zato opredelitev tega slikarja ni enostavna naloga. Na izmuzljivost formulacij kaže množica oznak, ki jih najdemo o umetniku v literaturi. Kritika je govorila o folklorizmu v njegovem delu, o monumentalizmu vaških prizorov, Andrej Pavlovec je slikarjev izvirni slog originalno označil kot magični in lirični alpski kubizem, kot tršatega realista in semikubista ga je opredelil Ivan Sedej. V monografiji o umetniku iz leta 2012 sem se v besedilu Mesto ali podeželje: o prostorski dimenziji in politikah slikarstva Iveta Šubica osredotočila na Šubičevo dilemo: odločiti se za mesto (za urbane teme in modernistični internacionalizem) ali podeželje (za kmečke teme in folkloristični regionalizem). Izbira slednjega kot okvira slikarske imaginacije se je po sklopu odločitev pokazala kot prepričljiva izbira. O njegovi identifikaciji s podeželskim življenjem, ljudsko kulturo in ikonografijo kmetstva pričajo zgodnje umetnikove izjave še prej kot slike. Iz njih lahko razberemo odločenost, premočrtnost in odsotnost vsakega dvoma o tem, da bodo življenje na podeželju, ruralna tematika in partizanstvo izhodišče za njegovo delo in vir ikonografskih motivov. Kako torej opredeliti identiteto Iveta Šubica kot umetnika? Po tehnični plati ga lahko označimo kot izrazito vsestranskega ustvarjalca, ki se je loteval najrazličnejših likovnih tehnik, od tempere do oljnega slikarstva, grafike (predvsem starejše tehnike lesoreza) do slikarstva na steklu. Enako intenzivno kot v svojem ateljeju je deloval tudi v javnem prostoru, okrasil številne javne zgradbe, objavil velikansko količino ilustracij za knjige in časopise, slikal freske na stene kmečkih hiš, poslikoval znamenja in tradicionalno kmečko pohištvo, skrinje, vratca, se ukvarjal z mozaikom in sgraffitom. Brez izjeme se je posvečal tako profanim kot sakralnim naročilom, ustvarjal svetniške podobe na stenah kapelic in znamenj ali freske in mozaike na partizanskih spomenikih. Poleg umetniškega dela se je bil pripravljen spoprijemati z različnimi družbenopolitičnimi funkcijami in tako sooblikovati družbo …« (str. 65)
Gornji zapis Nadje Zgonik lepo povzame opus Iveta Šubica. Zbornik je izšel ob razstavi, ki jo je v Loškem muzeju postavila Petra Čeh, zdaj je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Vabljeni na ogled in poletni izlet.