V samoti lahko bolezen postane nečloveška

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Radovljica / / 09:56

To je dejal v pridigi na romanju bolnikov in invalidov na Brezje predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje in zavrnil predlagani zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Brezje – Blizu štiri tisoč romarjev – bolnikov, invalidov in njihovih spremljevalcev – ter drugih obiskovalcev božjepotnih Brezij se je v soboto zbralo v Marijinem narodnem svetišču. Na parkirišču so našteli 42 avtobusov in nad tristo osebnih vozil, mnogi pa so prišli peš, s kolesom ali po stari romarski navadi – z vlakom do Otoč. Letošnje tradicionalno romanje, največja manifestacija skrbi Katoliške cerkve in njenih sodelavcev za bolne in invalide, je bilo že 55. Največ zaslug zanj ima pokojni ustanovitelj in dolgoletni urednik revije in kasneje tudi radia Ognjišče msgr. France Bole. Njemu v spomin so v soboto blagoslovili mozaik z njegovo podobo, izdelan iz semen. Organizatorju romanj Založbi Ognjišče in Marijinemu svetišču na Brezjah pomagajo številni prostovoljci, katoliški skavti ter člani malteškega viteškega reda oziroma njene pomoči, ki so za letošnje romanje prvič oblekli posebna oblačila.

Slovesno mašo je skupaj z duhovniki, ki so na prostem poskrbeli za spoved romarjev in kasneje tudi za zakrament bolniškega maziljenja, daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje. Zahvalil se je organizatorjem romanj in še posebej pobudniku zanje Francu Boletu, ki je, kot je dejal, v romanjih za bolne in starejše prepoznal nov način pastorale za tiste, ki so še posebno potrebni naše pozornosti.

V pridigi je dejal, da v preizkušnji bolezni nihče ne sme biti sam. Kadar starost in onemoglost doživljamo v osamljenosti in v odsotnosti sočutja, bolezen lahko postane nečloveška. Današnja slovesnost je priložnost za razmislek o našem odnosu do bolezni, je dejal in nadaljeval: »Odnos do bolnih in do starosti je še posebno na mestu v času razprave ob predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Morebitno sprejetje tega zakona odpira pot ločevanju med življenjem, ki je 'vredno' in tistim 'nevrednim', ki bi ga pod določenimi pogoji kar končali. S tem bi seveda uvedel popolnoma nov pogled na življenje, ki ga na noben način ni mogoče sprejeti. Ob sprejetju takega zakona bi se ostareli, bolni in drugi ranljivi začeli v svoji okolici počutiti odveč. Zakaj bi vdano prenašal trpljenje, ko pa se lahko umaknem, bodo razmišljali.« Pridigo je sklenil z mislijo, da nas stiska bolnih in trpečih ne poziva le k molitvi, ampak kot družbo, Cerkev in posameznike tudi k odločitvi, da bolnim omogočimo človeka vredno življenje do konca.