V svetu tišine (2)

Boris Horvat, predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj, pojasnjuje, da je vzrokov za naglušnost običajno več. »Lahko je bolezenska, starostna ali posledica dela v hrupnem okolju, lahko pa je tudi dedna preobčutljivost, kar pomeni, da nam vsak čezmeren hrup prej okvari sluh kot običajno – in to velja tudi zame. Če bi pravočasno vedel, kakšne posledice zame pomeni delo v hrupnem okolju, bi se temu verjetno poskušal izogniti in se mi sluh zagotovo ne bi tako drastično poslabšal, kot se mi je. Zelo pomembno se mi zdi, da se veliko pozornosti posveča preventivi in zaščiti sluha. Če je bila včasih problem hrupna industrija, ki je naredila veliko škode moji generaciji, potem je danes problem pretirano poslušanje glasbe s slušalkami,« opozarja.

Ovira komunikacija

Velika ovira, s katero se srečujejo gluhi in naglušni, je komunikacija, posledično izoliranost. Sogovornik je predstavil svoje izkušnje. »Zadeve se zagotovo izboljšujejo. Včasih je izguba sluha veljala za invalidnost, ki se je je marsikdo sramoval in jo skrival; tudi sam sem to počel v prvih letih in zakrival slušni aparat s trakovi in daljšimi lasmi. Danes te stigme ni več toliko, saj se vedno več uporabljalo razni telefoni in slušalke, včasih še preveč, ker tudi pretirana uporaba lahko poškoduje sluh. Kljub vsemu je še vedno kar veliko oseb, ki se nikakor nočejo sprijazniti z izgubo sluha in zaradi pomanjkljivih informacij odklanjajo vsako pomoč in se zapirajo v svoj svet tišine, kar seveda ni dobro ne za posameznika ne za njegovo družinsko okolje. Samoizoliranost običajno pelje v druga, še hujša psihosocialna stanja, ki se včasih na žalost končajo tudi tragično. Včasih so bili ljudje, ki so slabše slišali in narobe razumeli povedano, kaj hitro ožigosani za vaške posebneže ali bebčke, bili deležni številnih šal ali anekdot, ki so bile vsem smešne, samo njim ne. To nerazumevanje človeka lahko zelo prizadene in povzroča dolgoročne travme. Danes je tega nerazumevanja precej manj, je pa še vedno prisotno.«

Odločil bi se drugače

Vesel je, da tehnologija slušnih aparatov zelo napreduje. »Če povem povsem preprosto: včasih je slušni aparat ojačal vse zvoke, kar je bilo zelo moteče in stresno, današnji sodobni slušni aparati ojačajo samo govor in z uporabo še drugih pripomočkov lahko spremljamo in poslušamo praktično vse,« pove. Pripoveduje, da je imel zaradi svoje naglušnosti kar nekaj resnih težav tako v osnovni kot v srednji šoli, po služenju vojaškega roka v JLA pa je šel rajši delat kot študirat. »Če bi takrat imeli takšne slušne aparate in sodobno slušno zanko kot danes, bi se zagotovo odločil drugače in se vpisal na fakulteto,« doda.

Zaključil je srednjo tekstilno šolo v Kranju in se zaposlil v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. »Ravno tam, kjer se ne bi smel, saj so se takrat začele resne težave. Zaradi dela v hrupnem okolju se mi je raven izgube sluha zelo poslabšala. Takrat sem se končno sam odločil, da bo čas za slušne aparate,« je povedal.

Prvič prestopil prag društva

Po dobrih dvajsetih letih dela v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič je šla ta v stečaj in ostal je brez službe. Kot iskalec zaposlitve je pristal na Zavodu za zaposlovanje in si poiskal podobno delo v kranjski tekstilni tovarni Tekstilindus. »Na razgovoru so me sprejeli zaradi izobrazbe in dosedanjega dela, zapletlo pa se je na zdravniškem pregledu. Niso mi več dovolili dela v hrupnem okolju, kar je pomenilo, da nisem več mogel opravljati dela v svojem poklicu. To je bil kar resen šok in obenem tudi razlog, da sem prvič prestopil prag Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko Auris Kranj, za katero vse do takrat sploh nisem vedel, da obstaja, niti mi ni nihče omenil kakršnekoli pomoči, svetovanja ali rehabilitacije.« (Se nadaljuje)