Božji služabnik in Prešernov pranečak

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. junij 2023 / 07:55

Letos se ob dveh obletnicah spominjamo nadškofa Antona Vovka (1900–1963), ene najbolj markantnih slovenskih osebnosti dvajsetega stoletja: minilo je že sto let od njegove nove maše in šestdeset let od njegove smrti …

Obe obletnici so prav v teh majskih in junijskih dneh in tednih počastili nadškofovi rojaki v župniji Breznica. S številnimi dejanji, od pohodniških do verskih. Naštejmo le nekatere: prvi romarski pohod po Vovkovi poti (Tržič–Brezje–Vrba–Breznica), pogovorni večer o Vovkovem življenju in delu, Predvajanje filma Goreči škof, literarni večer s Pavletom Ravnohribom in Gregorjem Čušinom, petje duhovniškega okteta Oremus pri sveti maši in po njej, celodnevno češčenje, sklepna slovesna sveta maša … Prirediteljem in izvajalcem tako bogatega programa velja vsa pohvala.

Kako je živel in delal

Sicer pa povzemimo na kratko Vovkovo življenje in delo. Rodil se je 19. maja 1900 v Vrbi, umrl 7. julija 1963 v Ljubljani. »Rodil se je v župniji Breznica, kot deveti (zadnji) otrok očetu Jožefu in materi Mariji, roj. Debelak. Njegova stara mama (Mina) je bila sestra dr. Franceta Prešerna (1800–1849), zato je Anton Vovk ležal v isti zibelki kot dr. France Prešeren. Oče Jožef in mati Marija sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče. 29. junija leta 1923 ga je škof Jeglič posvetil v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki (1923–1926) in v Tržiču (1926–1928), kjer je bil potem imenovan za župnika (1928–1940). V Metliki je stanoval v isti sobi kot Friderik Baraga, ki je bil prav tako kaplan v Metliki (1828–1830). Leta 1940 je bil Anton Vovk imenovan za ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Po letu 1941 je pomagal tudi duhovnikom beguncem, ki so se zatekli v Ljubljansko pokrajino iz nemškega okupacijskega območja. Julija 1944 je slavil zlato mašo Vovkov rojak in župnik v pokoju F. S. Finžgar. Finžgar se je enaindvajset let prej udeležil Vovkove nove maše in vodil akcijo za odkup Prešernove in Vovkove rojstne hiše za slovenski narod. Kanonik Vovk pa je bil zlatomašni pridigar v ljubljanski trnovski cerkvi. Istega leta je Anton Vovk postal rektor bogoslovnega semenišča, junija 1945 pa je zaradi aretacije generalnega vikarja Ignacija Nadraha prevzel vodstvo ljubljanske škofije. 29. septembra 1946 je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, 17. septembra 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Komunistična oblast ga je psihično in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu, kjer naj bi blagoslovil orgle, polili z bencinom in ga zažgali, zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. Po smrti Rožmana v ZDA je bil Vovk 26. novembra 1959 imenovan za ljubljanskega škofa. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je Vovk postal nadškof ljubljanske nadškofije. V grobu leži poleg nadškofa Bonaventure Jegliča, ki ga je birmal in posvetil v mašnika. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik, leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu.« (Vir: biografija Antona Vovka v spletnem biografskem leksikonu Obrazi slovenskih pokrajin, avtorica Nina Jamar.)

Ko so Vovka slovesno posvetili v pomožnega škofa v ljubljanski stolnici 1. decembra 1946, je posebej pozdravil svoje domače. »Končno pozdravljam svoje domače in sorodnike, kakor tudi vse, katerim sem brat po veri in krvi. Izmed devetih otrok sem ostal najmanjši, ko sta mi v zgodnji mladosti umrla oče in mati. Mater sta mi nadomestili z vso ljubeznijo obe sestri, očeta mi je pa nadomestil slavni Prešernov rod, iz katerega izhajam. /…/ Prešernov in moj rojstni dom, z bližnjim sosedom sv. Markom, je kar simbol našega naroda. Po duhovnikih označuje vernost naroda, po pesniku lepoto naše slovenske besede. Naj naš narod ohrani vernost očetov in brez brezbožnih primesi, pravo narodno zavest! To bo vedno moja molitev.« (Vir: Anton Vovk, V spomin in opomin, 2003.)

Bil je goreč pastir

Ko rečemo goreč pastir, je to res tako v prenesenem kot v dobesednem pomenu. O tem, kako so ga 20. januarja 1952 na železniški postaji Novo mesto polili z bencinom in zažgali, je bilo že veliko napisanega. Bralci, ki nimajo dostopa do zadevnih publikacij, si lahko podroben opis tega sramotnega dejanja preberejo na spletu, v članku na Wikipediji z naslovom Zažig Antona Vovka. Sicer pa je bil Vovk prvi med najvišjimi slovenskimi kleriki, ki so priznali sokrivdo Cerkve za medvojno dogajanje in to dejstvo tudi obžaloval. Že 11. julija 1945 je dejal: »Resnično obžalujemo, da so napake v usodni dobi okupacije in revolucije zagrešili tudi nekateri duhovniki in nekateri katoličani. Take krivde je v tistem času mogoče razumeti, a je ni mogoče docela opravičiti. Taka ravnanja je povzročil strah pred brezboštvom. Obžalujemo in ostro obsojamo vsa brezpravna in nasilna dejanja, zlasti dejanja 'črne roke', ki smo jo vedno obsojali.«

Navedimo še njegove besede, ki so kot nekakšna duhovna oporoka. Izrekel jih je na proslavi petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.« Ni kaj dodati.