Everest, čelo neba

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. junij 2023 / 07:25

Minilo je že sedemdeset let od 29. maja 1953, ko sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay kot prva človeka povzpela na Everest. In štirideset let od smrti Nejca Zaplotnika, prvega Slovenca na najvišjem vrhu sveta …

Vemo že vse?

Čeprav se zdi, da o Everestu vemo že vse, obnovimo najprej nekaj temeljnih dejstev. Mount Everest je z 8848,86 metra nadmorske višine najvišja gora na Zemlji. Njegov vrh in greben predstavljata mejo med Nepalom in Tibetom. V Nepalu je gora znana pod imenom Sagarmatha (ta beseda v sanskrtu pomeni »čelo neba«), v Tibetu pa kot Čomolungma (»mati vesolja«). Do leta 1856 se je gora imenovala Peak XV (Vrh XV), tega leta pa so jo poimenovali po siru Georgeu Everestu, nekdanjemu predstojniku britanskega zemljemerskega urada v Indiji. Do leta 1921 se Mount Everestu noben Evropejec ni smel približati na manj kot 80 kilometrov. Prvi vzponi v Everestu so se začeli leta 1921, ko se je na goro odpravila prva odprava. 29. maja 1953 sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay prva povzpela na Everest. 16. maja 1975 je Japonka Džunko Tabei postala prva ženska, ki je stopila na najvišji vrh sveta. Kot prvima Slovencema je to uspelo 13. maja 1979 Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku. Reinholdu Messnerju je 20. avgusta 1980 ta podvig kot prvemu uspel brez dodatnega kisika. 7. oktobra 2000 je Davo Karničar opravil neprekinjen spust na smučeh z vrha do baznega tabora.

Kako na vrh

Za pristop na goro obstajata dve glavni smeri: severozahodni greben in jugovzhodni greben. Jugovzhodni greben je tehnično lažji. Pot prek njega poteka po nepalski strani in je bila uporabljena pri prvem pristopu Hillaryja in Norgaya. Več pristopov poteka po njej, kar lahko pripisujemo tudi dejstvu, da je Tibet, prek katerega poteka pot čez severozahodni greben, od leta 1949 za tujce težko dostopen. Večina poskusov vzpona se izvaja aprila in maja. Takrat so vremenske razmere najbolj ugodne (čas pred poletnim monsunom, veter na gori je relativno miren). Pri vzponih imajo veliko vlogo pripadniki Šerp, nepalskega ljudstva, ki opravljajo službo višinskih nosačev in opremljajo goro z vrvmi. Njihovo znanje plezanja se je s porastom plezalskih odprav v Nepal močno izboljšalo. Danes odprave, ki se odločijo za vzpon prek jugovzhodnega grebena, navadno pristanejo v Lukli (2860 m) ter nato pešačijo do baznega tabora na 5380 m. Pot traja 6–8 dni, upoštevajoč, da je potrebna aklimatizacija na višino. V baznem taboru se dokončno aklimatizirajo. Medtem šerpe in nekateri plezalci urejajo pot čez Ledeni slap (ledenik Khumbu), ki predstavlja veliko nevarnost zaradi podirajočih se serakov in ledeniških razpok. Pot čez slap je treba začeti že zgodaj, saj se z dnevno toploto nevarnost še poveča. Nad ledenikom navadno stoji prvi višinski tabor (6065 m). Naslednji tabor postavijo v Zahodni globeli (6500 m) in se vzpnejo prek pobočja Lhotse do tabora 3 na 7470 m. Do tabora 4, ki stoji na Južnem sedlu (7986 m), jih loči še Rumeni pas, odsek sedimentnega peščenjaka. Vzpon na vrh se iz četrtega tabora začne že kmalu po polnoči, saj morajo plezalci premagati še skoraj 1000 m višinske razlike. V taki višini se kmalu pojavijo težave, zato nimajo na voljo veliko časa za poskus vzpona. Če vreme ni pravo, je spust po nekaj dneh čakanja že nujen. Velika nevarnost so tudi ozebline. Vzpon traja 10 do 12 ur. Plezalci najprej priplezajo na južni vrh (8750 m) in nato nadaljujejo po grebenu. Zadnja večja zapreka pred vrhom gore je Hillaryjeva stopnja. To je 15 metrov visok, navpičen alpinistični odsek med južnim vrhom Mount Everesta (8754 m) in vrhom Mount Everesta (8844,43 m). Vznožje Hillaryjeve stopnje je na 8776 m. Danes jo premagajo s pomočjo vrvi, ki so jih predhodno pritrdili Šerpe. (Vir: Wikipedija)

Nejc in njegova Pot

Prva Slovenca na Everestu sta bila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, oba Gorenjca. Žal je moral slednji že štiri leta pozneje umreti: 24. aprila 1983, pod ledenim plazom, v južni steni gore Manaslu v Himalaji. Njegova knjiga Pot je ena največjih slovenskih uspešnic. Preberimo v spomin na avtorja le en odlomek iz nje. »V gladko skalno poč zabijem oklo cepina in se tako potegnem čez rob. Na grebenu sva. Sprejme naju tak veter, da bi naju skoraj pometel v Tibet. Z vsemi štirimi sva vkopana v sneg, da lahko kljubujeva ogromni zračni reki, ki teče prek naju. Kakor veličastne orgle bučijo skalni robovi. Globoko pod nami se vije leden veletok skozi Zahodno globel in pada v razbitine ledenega slapa. Črta Nuptsejevega hrbta grebena nama nič več ne zakriva obzorja, kjer se sredi oblakov skrivajo bogata polja Indije, bogata polja, ki rodijo lakoto milijonov in presitost peščice.« Nejc, moj poklon, tudi zaradi zadnjega stavka.