Izgubljeni dnevi nekega časa
Izgubljeni dnevi je naslov razstave del akademskega slikarja Erika Mavriča, ki je ta čas na ogled v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki.
V Galeriji Ivana Groharja se tokrat z dvema risarskima sklopoma predstavlja akademski slikar Erik Mavrič, po rodu iz Kopra, ki trenutno živi in ustvarja v okolici Krškega. Na ogled postavlja osem likovnih del, narisanih med letoma 2021 in 2023.
Po daljšem času so v osrednji škofjeloški galeriji znova na ogled risbe. »Gre za klasične risbe, klasična likovna izrazila, ki jih je Erik Mavrič vnašal v sodobno likovno umetnost, kar fascinira. Posebno ker avtor znotraj risbe raziskuje risanje z ogljem,« pove kustos razstave Boštjan Soklič in dodaja, da je risanje z ogljem od vseh risarskih tehnik najbolj slikarska. »Ta avtorju konceptualnemu umetniku omogoča zanimive tonske prehode, risarsko dinamiko, senčenja in podobno.«
Kot je zbranim na odprtju razstave poudarila direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj, ki je s slikarjem kot kuratorka njegovih razstav pred leti že sodelovala, Erik Mavrič nikoli ni posegal po klasičnem slikanju, slikarskem stojalu in široki paleti barv, nedvomno pa velja za odličnega risarja. »Ena od značilnosti njegove ustvarjalne prakse je, da se ne obremenjuje z videzom dela, ključno za njegov način umetniškega delovanja pa je, da risbe vedno znova nadgrajuje po posameznih sklopih, ki jih pogosto ustvarja na dolgi rok.«
Ob risbah velikega formata gledalec dobi občutek, kot da gre za velike grafične liste. »Morda to izhaja iz mojih študentskih let, ko sem veliko delal v grafični tehniki jedkanice – in to še vedno pogojuje tudi moj pogled na risbo, v kateri iščem grafični učinek suhe igle ali jedkanice,« pove Erik Mavrič, ki mu je risba kot medij preprosto blizu. »Ker je moj način dela dolgotrajen in pri tem prihaja do napak, raje kot papir za ploskev, na katero delam, uporabljam lesene plošče. Les je bolj fleksibilen in več prenese.«
Riše drobce časa
Erik Mavrič se nima za angažiranega umetnika. Pove, da v njegovi motiviki ne gre za strogost nekih točasnih družbenih odnosov. Ne riše manifesta, saj gre predvsem za drobce, ki jih opaža v aktualni družbi. Motivi so realistični, a hkrati domišljijski.
Soklič tematiko v njegovih delih okarakterizira s tremi termini. Najprej v motivih vidi fantazmagorije, torej neke vrste vizionarske uvide, distopične krajine, ki mogoče marsikoga spominjajo na dediščino srednjeveškega slikarstva, Hieronymusa Boscha recimo. Gre za avtorefleksijo, kritično držo umetnika do anomalij v družbi. »Drugi termin je groteska, torej nekaj, kar je grozljivo, a hkrati skrivnostno in komično. Tretji termin je alegorija. Pri Mavriču gre za zgodbe v prispodobah,« poudarja Boštjan Soklič in nadaljuje: »Ker je tkivo Erika Mavriča slikarsko tkivo, je stkano iz realnih in fikcijskih momentov. Realni momenti so zaobjeti v prisotni arhitekturi, recimo viaduktih, cestah, stopniščih, dogajanje na sliki je domišljijsko. Gre za čudovito sintezo fikcije in realne predstavnosti z univerzalnim pomenom.« V Mavričevih risbah poiščite detajle. V sredo, 28. junija, ob 18. uri bo v galeriji potekalo vodenje po razstavi z umetnikom.