Zlata poroka
»Srečno, zlati par!« S tem voščilom se je začelo praznovanje petdesete obletnice poroke zakoncev Jenko – Marije in Francija.
Spoznala sta se pri mladinskem verouku, kjer se je v tistem času množično zbirala cerkljanska mladina, zbližala pa ob vračanju domov. Franci, ki je živel v hribovski Stiški vasi, v družini s petimi otroki, je imel takrat že »fička« in nekaj dekletom, med njimi Mariji, doma na Zgornjem Brniku, je po druženju nudil prevoz.
V spomin se jima je vtisnil tudi mercedes, s katerim ju je Franc Barbo 12. maja 1973 popeljal pred matičarja v Kranju in pred cerkljanski oltar. Marijina priča je bila prijateljica Ivanka, ki je imela 14 dni kasneje prav tako v rokah poročni šopek, Francijeva priča pa je bil brat Janez, takrat še bogoslovec, zdaj župnik v Predosljah.
Svate, ki jih je bilo okoli trideset, sta povabila v bodoči skupni dom, v skromno hišo, v kateri je Marija živela skupaj z mamo (očeta je izgubila pri štirih letih). Za svatbo je kuhala Urhova mama, s harmoniko je za dobro voljo in ples skrbel Peter Koglar. »Plesali smo na podu – vse do jutra. 'Kelnarca' je obrabila čevlje,« je v smehu dodal Franci.
Ob službi – Franci je sprva delal pri zasebniku, nato v kranjski Savi, Marija je bila zaposlena v Iskri – sta zgradila novo hišo, ki si jo zdaj delita z družino starejše hčerke Tince. Mlajša hči Zalka si je dom ustvarila v Cerkljah, obe pa sta ju razveselili z vnukinjo in vnukom.
Na predvečer petdesete obletnice poroke sta na dvorišču zabrnela traktor in bager. Sosedje in prijatelji so ju presenetili s postavljanjem mlajev, na katera so namestili voščilo: »Srečno, zlati par!« Nepričakovano dogajanje je vzbudilo skrb, kaj postreči gostom, nam je zaupal Franci. A je bila odveč, saj sta hčerki vedeli, kaj se obeta.
Osrednji dogodek je bil v soboto, 13. maja. Jubilanta, njuni sorodniki in prijatelji so se zbrali pri slovesni sveti maši, ki jo je vodil župnik Janez Jenko, s petjem pa je zahvalo za skupno pot dopolnila vnukinja Patricija s prijateljicami.
»Vesela sva, da sva prišla tako daleč,« sta dejala Marija in Franci, ko sta pred župnijsko cerkvijo v Cerkljah z dobro voljo kljubovala hladnemu in deževnemu vremenu. Praznovanje so nadaljevali pri Cilki ob zvokih harmonike, ki je bila v rokah Mihe Grilca, in z željo, da jima bodo naklonjena tudi leta po zlati poroki.