Spremembe pridejo same od sebe, le pripravljen moraš biti nanje

Benjamin Brence je najstarejši potomec znane sirarske družine Pustotnik iz Gorenje vasi. Medtem ko njegovi starši, brat in sestri uspešno vodijo družinsko sirarno, Benjamin svoje znanje o izdelavi mlečnih izdelkov, ki mu je bilo dano v rodni Poljanski dolini, uspešno prenaša v tujino.

Kmetija Pustotnik je prva zasebna sirarna v Sloveniji in hkrati tudi ena bolj znanih v širšem prostoru. Prav lahko bi bil Benjamin kot najstarejši otrok Žuže in Milana tisti, ki bi jo v tem trenutku vodil. A želja po novih doživetjih ga je gnala v svet. »Vedno sem bil bolj nemirna duša, doma sem sicer imel super, a vedno sem hotel kam iti. Potem sem bil enkrat na sirarskem tečaju v Avstriji in sem videl, da na planšariji iščejo sirarja, pa sem se prijavil, takrat bolj za šalo. Sprejeli so me, šel sem v Serfaus in tja hodil šest let, eno leto sem nato kot sirar delal še na planšariji v Švici. Zdaj se mi je življenje tako obrnilo, da sem v tujini ostal.«

Kot sirar na planšarijo na Tirolskem, čisto na meji s Švico, je prvič odšel leta 2016. »Vas Serfaus je na nadmorski višini 1600 metrov, planšarija pa je še štiristo metrov višje, na dva tisoč metrih. Ko prideš po dolini gor, do planšarije, ne moreš več naprej, samo gore še vidiš, na drugi strani gora pa je že Švica. Sicer je pozimi tu smučišče, a tudi poleti delajo vse gondole.«

Spiš v dveh delih

»Na vseh planšarijah je delo zelo naporno, veliko krav je, vsak dan se dela, prostih koncev tedna ni,« mi razlaga Benjamin. Na planšariji, kjer je delal, je bilo 180 krav. In kako je videti dan na planšariji? »Vsak dan vstaneš nekaj pred tretjo zjutraj, do 6. ure zjutraj je molža krav, zajtrk, nato pastirji peljejo krave na pašnik, jaz pa v sirarno, delat sir; to traja do dveh, pol treh popoldne, nato sledi popoldanski počitek do petih. Ko zvečer krave pridejo nazaj, jih pomagaš pastirjem spraviti v hlev, privezati, vsaka krava je vedno na istem mestu. So bistre, sčasoma se že navadijo. Privez in molža trajata do kakih desetih zvečer, nato pa spat za slabih pet ur ...« Tak je torej vsakdan tistih, ki se odločijo, da bodo skoraj polovico leta (od začetka maja do začetka oktobra) preživeli na kaki od planšarij. Kako se človek prilagodi, vprašam Benjamina. »Na začetku je malo težko, potem se privadiš. Ni vsakdanjih 'tegob', kot je na primer iti v trgovino in podobno. Ti si v tem ritmu, se prilagodiš, kdaj je bolj, kdaj manj naporno. Ne vem, ali bi lahko to zdaj še delal, sem le malo starejši, to je bolj za mlade ljudi, tak tempo; no, kako leto bi še zmogel, ampak res si na koncu sezone kar utrujen.«

Sončni vzhodi so druge barve

Verjetno pa ima delo na nadmorski višini dva tisoč metrov povsem druge dimenzije kot na višini petsto metrov, se zamislim … »Ja, to je res super, narava, ves čas razgledi na gore, zjutraj, ko greš na molžo, švigne mimo lisica. Sončni vzhodi so na takšni višini čisto druge barve. Vsaka višina oziroma geografska širina ima malo drugačne barve. Ali ko je nižinska oblačnost, vzide sonce in se zbudiš nad morjem oblakov, res prelepo.« Lahko pa se na tej nadmorski višini razbesnijo kar močne nevihte. »Na taki višini je lahko zelo vroče, zato ker je vpadni kot sončnih žarkov večji in je sonce precej močnejše, čez dan je lahko bolj vroče kot pri morju. Na takih višinah skoraj ni dreves in se pastirji nimajo kam skriti, tudi za krave je zelo naporno, zato potrebujejo veliko napajanja. A ko sonce zaide, se hitro shladi. V hribih se po navadi več podhladitev zgodi poleti kot pozimi.«

Zaslužek je dober

Kot povsod je pomembno, da se dogovoriš za dobro plačilo. Eni to znajo bolj, drugi manj. Ko je Benjamin prvič šel na planšarijo, tega še ni znal. Zdaj, pravi, to zna. »Zaslužiš lahko dobro, sicer če gledaš, koliko si plačan na uro, to ni veliko, ampak na dan narediš veliko ur. Pa denarja tam ne potrebuješ, zastonj imaš hrano, prenočišče, pralnico. Niti evra nisem zapravil v petih mesecih, tako da imaš konec poletja v žepu točno toliko, kot si zaslužil. Če se dobro dogovoriš, dobro zaslužiš, ampak moraš samozavestno nastopiti.«

Benjamin je, pravi, odraščal v sirarni, »Tako da tudi če sem v tujini, je to zame po svoje domače okolje. Domači me kar podpirajo. Mogoče so pričakovali, da se bom vrnil domov in da bom doma tudi sirar, a se je na koncu zgodba tako obrnila, da za zdaj ne kaže, da bi se vrnil. Smo v dobrih odnosih, kadar se da, pridem na obisk. Želim si, da bi večkrat prišel, a zdaj imam tako službo, da si včasih lahko bolj, včasih manj pogosto vzamem dopust, kake štirikrat na leto pa pridem v Poljansko dolino.«

S planšarije v mlekarno

Benjamin je s planšarije presedlal na, kot pravi, normalno službo. »Živim in delam v Sattledtu, to je kraj blizu Linza, sicer iz Gorenje vasi oddaljen 450 kilometrov. Če mi gledamo v južno stran Alp, če bi potegnili direktno črto čez Alpe, jaz gledam v severno stran Alp. Tam živiva s partnerko Olivio, spoznala sva se na planšariji, ko je prišla kot pomočnica delat v sirarno. Sicer je magistrica nutricionistike in dela v prodaji živil.«

V mlekarni, kjer dela zdaj, izdelujejo izdelke iz kozjega in ovčjega mleka. »To je ena tretjina proizvodnje, dve tretjini pa so veganski izdelki. Kokosovo in mandljevo mleko ter take reči. To se zelo dobro prodaja. Izvažamo po vsej Evropi, smo svojevrstna niša, saj v tem segmentu ni veliko ponudbe.« Povprašam, kako je v Avstriji s tehnologijo, kar se tiče izdelave mlečnih izdelkov. »V Avstriji in Švici ima ta panoga zelo močno zaledje oziroma tradicijo. Znanja je ogromno, in če imaš ti kot sirar težave, pokličeš nekoga in ti pride pomagat. So ljudje, ki so desetletja delali na planšarijah, zdaj pa hodijo okrog in pomagajo z izkušnjami, nasveti. Kar se tiče samih izdelkov, pa moram reči, da so v Sloveniji na kar visokem nivoju. Pa ne mislim le na naši domači kmetiji Pustotnik, ampak tudi v splošnem.«

Zadovoljen je s svojim življenjem

Ko se Benjamin spominja svojih let na planšariji, imaš občutek, da so mu dala kar veliko življenjskih izkušenj in vedenj. Prenesel jih je tudi v običajno življenje, ki ga na tujem z Olivio živita zdaj. »Veliko ljudi pride na planšarijo delat takrat, ko se znajdejo v nekih življenjskih tranzicijskih situacijah, ko se je nekaj končalo, pa se novo še ni začelo. Pa je planšarija kot neko tako zatočišče oziroma preizkus; da greš stran od vsega, se odmakneš, malo se glava očisti, druga perspektiva je. Ker v normalnem življenju si vpet v vse. Na planšariji je ogromno dela, ampak tam je dan dnevu enak, na nek način se stvari razčistijo. V nižinah smo vsi vpeti v kolektivno zavest, na višini, ko se malo odmakneš, greš višje, se tam avtomatsko prostor malo sprosti in si manj obremenjen z vsem, kar se dogaja v dolini. Na drugi strani pa moram reči, da je vrnitev v 'normalno' življenje vedno malo stresna. Rutina se prekine in moraš tu spet v normalnem življenju pasti v ritem. Zelo zanimivo je to.«

Pravi, da si nikoli ni predstavljal, da bo živel tako, kot živi zdaj. »Ampak sem zadovoljen s svojim življenjem. Ko sem bil gor kot planšar, sem dobil impulz, da bi rad začel meditirati, in ko sem se vrnil v dolino, sem poklical prijatelja, ki je že meditiral, in sem začel tudi jaz. Moram reči, da mi je to zdaj v življenju ena od glavnih reči, ki mi daje stabilnost, da nekako iščem in najdem zadovoljstvo znotraj sebe. Da ne hlastam venomer za nečim, da sem našel ravnovesje v tem, kar imam. Postaneš bolj miren, bolj zadovoljen sam s sabo in z vsako situacijo, v kateri se znajdeš. V življenju spremembe pridejo same od sebe, le ti moraš biti pripravljen nanje in biti zadovoljen sam s sabo.«