Upokojen petdeset let
Živahen in nasmejan je pred dnevi praznoval stoti rojstni dan Jurij Maček, nekdanji škofjeloški poštar, ki je upokojenec že več kot petdeset let, trenutno pa živi pri hčerki Anki v Javorjah.
Jurij Maček se je rodil 24. aprila leta 1923 v Bukovem Vrhu. Imel je brate Pavla, Dominika in Janeza ter polsestri Ivano in Marijo. Čeprav nihče od njih ni več živ, pa ima kljub temu veliko sorodnikov. Ob stotem rojstnem dnevu je dobil celo obisk iz Amerike.
Z ženo Milico so se jima rodili štirje otroci: Majda, Franc, Anka in Jure. Ponosen je tudi na šest vnukov: Slavka, Jano, Miha, Uršo, Jaka in Ano, ki so poskrbeli, da ima tudi že osem pravnukov.
Vsa leta poštar
»Po nesreči, ko me je pri starem Petrolu v Škofji Loki zbil avto, sem se leta 1972 invalidsko upokojil. Prej sem bil vsa leta poštar in moram reči, da to ni lahek poklic. Takrat smo še veliko hodili peš, kasneje s kolesom in mopedi,« je nasmejan ob številnih čestitkah pripovedoval Jurij Maček, ki je še lani sam živel v Groharjevem naselju v Škofji Loki.
Po bolezni, ko je imel poleti tudi težave z ravnotežjem, se je odločil, da gre v Javorje k hčerki Anki, kjer je na začasnem obisku še sedaj. Ob častitljivem jubileju sta ga prejšnji teden poleg sorodnikov obiskala tudi loški župan Tine Radinja in predsednik Društva upokojencev Škofja Loka Miha Ješe, ki sta mu izročila simbolični darili ter mu ob čestitkah zaželela še veliko zdravja.
»V mladosti sem bil na različnih koncih, kar dvajset let smo nato živeli v Zmincu oziroma Šefartu, nato pa zadnjih petdeset let v bloku v Groharjevem naselju. Čeprav sem bil mlad upokojenec, mi ni bilo nikoli dolgčas, saj sem bil hišnik, imel sem njivo, kjer sem prideloval vse od krompirja naprej. Poleg tega sem skrbel za drva, do lani pa sem vsak dan tudi kuhal in pekel,« je povedal Jurij Maček, ki je že 15 let vdovec.
»Zadnja leta so na obisk redno prihajali otroci, Jure me je obiskoval vsak dan. Imel sem operacijo kolka, za operacijo drugega pa so rekli, da sem pri devetdesetih že prestar. Tako imam le težave s hojo, sicer pa se sam oblečem, umijem in obrijem,« je povedal Jurij Maček in dodal, da mu nikoli v življenju ni bilo prehudo, nikoli pa tudi ni bilo kaj res posebno lepega. »Še najhuje je bilo v času druge svetovno vojne, ko se je končala, pa sem moral še na služenje vojaškega roka v Beograd. Moje načelo je zmernost. Jesti je treba vse, vsakega po malo, prav tako piti. Pa tudi 'sekirati' se ne smeš preveč,« je še dodal Jurij Maček, ki je ves teden po malem praznoval pri hčerki v Javorjah, v soboto pa so imeli tudi prijetno druženje s sorodniki v novi hiši, nekdanji mežnariji nasproti župnišča v Javorjah, ko so poleg domačih na srečanje prišli tudi nečaki.