Za zagovornike in nasprotnike
K pisanju ga je spodbudilo aktualno dogajanje, predvsem v povezavi z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve, in razmišljanje, da bi se morali vrniti v socializem in Jugoslavijo, pravi avtor knjige Pomen osamosvojitve Dimitrij Rupel.
Rupel: »Osamosvojitev je nekaj, kar bi nas moralo vedno spremljati in bi morali o tem večkrat razmišljati.«
»Knjiga ni samo zagovor osamosvojitve, ampak tudi pojasnilo tistim, ki so morda pozabili, kaj je osamosvojitev, tistim, ki omalovažujejo, zanemarjajo slovensko zgodovino, ki imajo drugačne poglede.« Avtor opaža, da je teh vsak dan več – »propagirajo precej drugačne vrednote, kot so vgrajene v začetek naše države.« Slovenci smo po besedah Dimitrija Rupla izkoristili zgodovinski trenutek in postavili državo, ki še danes funkcionira, obremenjena pa je s pomisleki, nasprotniki. »Osamosvojitev se politizira, personalizira, pripisuje strankam.«
V priročniku za zagovornike in nasprotnike slovenske osamosvojitve, kot je zapisal v podnaslovu knjige, se je sprehodil skozi čas od prve svetovne vojne do danes. Obravnava nastajanje in razvoj državotvornih pobud, zunanjepolitična vprašanja, dejstva, sprašuje, kaj bi bilo, če bi bila ta drugačna, govori o svojih izkušnjah – bil je odgovorni urednik Nove revije in njene znamenite 57. številke, zunanji minister v prvi slovenski vladi in kasnejšem obdobju, veleposlanik v ZDA ...
Izkoristili priložnost
»Slovenija bi težko postala samostojna država v kakšnem drugem času. To je bil čas konca hladne vojne, čas razpada Jugoslavije, potem Sovjetske zveze, čas pariške listine o novi Evropi, pred tem padca Berlinskega zidu, ogromno stvari se je dogajalo ... Med Slovenci je skozi osemdeseta leta začela naraščati samozavest, nastajale so stranke, nastal je Demos ...« je Rupel spomnil v muzeju Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, kjer so se mu pridružili še drugi akterji prelomnega obdobja, med njimi Igor Bavčar, ki je poudaril: »Ko govorimo o osamosvojitvi, ne govorimo le o obdobju, ki smo ga sami preživljali, tudi ne samo o ljudeh, idejah, ampak govorimo o projektu, ki se ga v resnici še ne zavedamo dovolj in ga ne znamo dovolj dobro ovrednotiti. To je slovenska država.« Slovenci smo po Bavčarjevih besedah vedno potrebovali neki dežnik, neko zatočišče, vedno smo se počutili prešibki, da bi lahko zaživeli lastno državnost, obenem zanjo ni bilo pogojev. Za to, da so se v času velikega preloma v Evropi in svetu odprla vrata, je bilo treba imeti moč, sposobnost, idejo, program. »In tu je veličina tega našega koraka.« Ob tem je Bavčar poudaril (tudi) napore in sposobnost slovenske diplomacije.
»Iz te knjige je povsem razvidno, da ni ravno samoumevno, da smo iz kratice SRS prišli do RS – od Socialistične Republike Slovenije do Republike Slovenije,« je dejal Lojze Peterle, predsednik prve slovenske vlade in omenjenega združenja, Jelko Kacin pa je med drugim ocenil, da je knjiga dragocen in nujen prispevek, v pomoč tistim, ki kaj vedo o osamosvojitvi, in tistim, ki ne vedo nič. Rupel si želi, da bi šolsko ministrstvo Pomen osamosvojitve predpisalo dijakom, »ker je knjiga tudi relativno preprosto napisana«. Po njegovih informacijah je namreč osamosvojitev na vrsti na koncu šolskega leta, ko je pozornost že zmanjšana. Opozorilom o pomanjkljivem znanju in zavesti je Kacin dodal: »Če bomo nadaljevali na tak način, zavedanje o tem, da imamo državo in da je zanjo padlo 76 ljudi, nikoli ne bo ponotranjeno s strani generacij, ki prihajajo.«