Peklenska leta Sedušakovega Slavka

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. april 2023 / 11:14

Tunjiške zgodbe (34)

Nekega mrzlega januarskega večera sva se s kolegom Tinetom znašla v topli Sedušakovi kmečki sobi. Z gospodarjem Slavkom smo se zapletli v prijeten pogovor o vsakdanjih rečeh. Kmalu pa sva lahko le še poslušala Slavkovo dolgo, neprijetno zgodbo o njegovih vojnih in povojnih letih. Res je, da je bil Slavko že malo naglušen, toda imena in datume pa je kar stresal iz rokava, kot da se jih je že kdo ve kdaj naučil na pamet. Pa prisluhnimo njegovi zgodbi.

Ko sem bil star 21 let, se je pričela vojna. Kot vsak kmečki fant sem delal na domačem gruntu. Toda prav kmalu so me Nemci mobilizirali v delovno enoto – »arbendinst« in me poslali na delo v Dravograd. Tam se nas je našlo kar nekaj poznanih, tudi iz naše vasi. Sam sem od tam kar kmalu pobegnil domov. Toda komaj sem se pojavil doma, so me že iskali žandarji. Pod pretvezo, da bom fural s konji v korist sistema, so me začasno pustili doma. Medtem so že 6. maja 1942 prišli partizani in s seboj vzeli mene in brata Jožeta.

Vse mobilizirance so nas odgnali na Kriško planino, kjer so partizani imeli neko svoje gnezdo. Že po nekaj dneh smo odšli na prvo akcijo na grad Strmol pri Cerkljah. Namen smo imeli ukrasti, kar bi se dalo in kar bi potrebovali. Toda pričakali so nas Nemci v zasedi in v svetlobi svetlečih krogel kričali »hande-hoch«. Nekako brez žrtev in brez plena smo pobegnili nazaj proti Krvavcu. Kasneje smo šli še večkrat v take akcije, najraje po vaških trgovinah, kjer se je marsikaj našlo za v nahrbtnik. Marsikdo pa si je v žep vtaknil kaj zase, seveda naskrivaj, najraje kakšno uro, ki je tedaj pomenila kar veliko vrednost. Spominjam se, da sva s prijateljem iz vasi nesla težko meso v Dolge njive, tam za Krvavcem. Velikokrat so nam komisarji govorili, da bomo borci še veliki gospodje in da bodo drugi delali za nas.

Akcije smo izvajali po Godiču in na Gozdu, ko smo se pomikali proti Zlatemu Polju. Toda že ob prihodu v Zlato Polje so nas napadli Nemci. Z begom smo se rešili v globel pod Palovčami. Na novi lokaciji sem postal kurir in s še enim kolegom sva dvakrat na teden nosila pošto na Krvavec in nazaj. Na teh poteh sva doživela veliko nevarnih dogodkov. Nekega dne so naju z bratom v Tuhinjski dolini, prav blizu Sandolca (hišno ime) presenetili Nemci. Nekaj časa sem tekel in se skril za debel hrast, pošto, ki sem jo imeli pri sebi, sem zagrebel pod listje. Nemci so me ujeli, prav tako tudi brata. Skupaj so naju zvezali z vrvjo kot kakšne podivjane živali. Odgnali so naju v Kamnik. Kar nekaj poznanih ljudi je videlo, kako naju vlečejo na zaslišanje. To je bilo 23. avgusta 1942. V Kamniku so me dali čez stol, eden mi je glavo stisnil med nogami. Dva druga pa sta me tepla, kot sta le mogla. Od udarcev sem bil čisto črn. Iz Kamnika so me odpeljali v Begunje, v bunker za 14 dni. Tepli so me v Begunjah, še bolj pa na Bledu, kamor so me vozili na zaslišanje. Čez nekaj časa me je prišel obiskat vrat Ivan. Ker je dobro govoril nemško, mu je uspelo, da so me premestili v delavsko kompanijo. Toda to je trajalo le do 16. januarja 1943, ko so me odpeljali v Dachau pri Münchnu. Tam je tedaj razsajal tifus, zato sem bil štiri tedne v karanteni. (Se nadaljuje)