Neoidealizem v politiki

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 22. april 2023 / 12:43

Nekoč smo poznali realizem in idealizem, danes imamo neorealizem in neoidealizem pa še neokonservatizem in neoliberalizem in kar je še takega. Kaj ti pojmi pomenijo v svetovni politiki, kateri so konkretni primeri?

Na morali utemeljena geopolitika

Na vprašanje, kaj je neoidealizem v mednarodnih odnosih, v čem je nasproten realizmu in kako se razlikuje od neokonservatizma in neoliberalizma, nam odgovori Benjamin Tallis, sodelavec Nemškega sveta za zunanjo politiko. »Neoidealizem je na morali utemeljen pristop v geopolitiki, ki ima za osnovo moč vrednot, ki so zamišljene kot ideali, za katere si je vredno prizadevati. S tem imam v mislih človekove pravice in osnovne svoboščine, socialni in kulturni liberalizem, demokratično vladavino, samoodločbo demokratičnih družb. Pa tudi pravico državljanov v teh družbah do upanja v lepšo prihodnost. Boja za te ideale in napredek v tej smeri ne vidim kot razkošje, nekaj, kar bi v času, ko se ukvarjamo z bolj perečimi težavami, morali potisniti vstran, pač pa bi te stvari morali videti kot pomembne same po sebi in jim slediti že zaradi tega, ker so dobre in ker same po sebi prinašajo blaginjo. Pa tudi ker pomagajo pri zagotavljanju varnosti in blaginje. To je seveda zelo drugače od realizma v mednarodnih odnosih. Na primer, če je naša pozornost usmerjena na samoodločbo vseh demokratičnih držav, je to v nasprotju s pogledom realistov, ki se osredotočajo predvsem na velesile. Poleg tega pa s tem dajejo legitimnost tako imenovanim vplivnim območjem (spheres of influence). Videli smo, kako se je ta pristop obnesel v primeru Rusije, češ da je Nato izsilil konflikt v Ukrajini s tem, da je ogrožal Rusijo. Vsi vemo, da to ne drži. Dokaz za to je, da je Rusija skoraj vse svoje sile umaknila stran od meja držav Nata. Izgovor pa je, da ima Rusija kot velesila pravico odrejati sosednjim državam, ali se smejo pridružiti integracijam, kot sta Nato ali Evropska unija. To je nekaj, kar neoidealisti strogo zavračajo. Znani realist Stephen Walt je že leta 2015 dejal, da mora Nato Rusijo prepričati in pomiriti s tem, da Ukrajina postane nevtralna vmesna država (neutral buffer state). Na to bi neoidealist odgovoril: 'Ne, to je odločitev Ukrajincev.' In če izpolnjujejo pogoje, jih je treba sprejeti v Nato in Evropsko unijo. / Druga velika razlika v primerjavi z realizmom je, da so neoidealisti pozorni na obliko režima, vladavine v posamezni državi, in iz tega lahko predvidijo, kakšno zunanjo politiko bo zastopala. Torej, ali je država demokracija ali diktatura, ima veliko vlogo pri tem, kaj bo država storila, in nakazuje tudi, kako se moramo do nje vesti. /…/ Tudi to je drugačen pristop, kot ga do Rusije zavzemajo realisti …«

Neoidealistke v politiki

Zanimivo je, da se za najbolj prepoznavne predstavnice neoidealizma izkažejo nekatere ženske v politiki: Kaja Kallas, Sanna Marin, pa Danuše Nerudova, Zuzana Čaputova in Magdalena Andersson … Je to le naključje? »Vsekakor ste pravilno opazili, da je med vidnejšimi neoidealisti precejšnje število žensk. Vendar mislim, da to ni bistven poudarek. Gre za političarke z vizijo in političarke z določenimi pogledi. Pogosto tudi za političarke, ki so odrasle v določenem obdobju. Številni neoidealisti, tudi moški, na primer Jan Lipavsky ali Edward Heger, morda celo Michal Šimečka, so do neke mere zrasli v 90. letih. Tudi Volodimirja Zelenskega bi lahko uvrstili v to kategorijo, tudi njega prištevam med predstavnike neoidealizma. Odrasli so v 90. letih in v tem obdobju preživeli ključna leta. To je bil čas, ko je obstajala velika mera upanja, da je svet lahko boljši. Mislim, da to upanje oživljajo in s tem pozornost usmerjajo na vseobsežni liberalizem, ki bi zajel vse spole, vse starosti, rase, spolne usmeritve in tako dalje. Biti ženska na voditeljskem mestu pomeni tudi to, ne zajema pa čisto vsega.« (Vir: intervju Mateje Hrastar z B. Tallisom na MMC RTV SLO)

Svet je lahko boljši

Pa še sklepni poudarek: »Temeljna predpostavka pa je, da je treba ljudem vrniti upanje v napredek, vero v to, da bodo njihovi otroci lahko živeli bolje, kot živijo oni zdaj. To je bila stoletja glavna gonilna sila evropske politike, nato pa je že v 70. letih izgubila zagon. V letu 1989 se je znova okrepila in žal znova zastala z vojno proti terorizmu in grozečo nevarnostjo okoljske katastrofe v novem tisočletju. Neoidealisti se zavedajo, da če želimo svet narediti lepši in varnejši, v katerem bodo ljudje živeli dobro, moramo izpolniti obljube, ki smo jih dali s tem, ko trdimo, da demokracija prinaša koristi vsem. Zato se moramo ukvarjati tudi z našimi domačimi političnimi in gospodarskimi sistemi. Mislim, da bi to zelo olajšalo napetosti, ki jih v zadnjih tednih vidimo na ulicah.« Sliši se (neo)idealno, a treba je tudi delovati v tej smeri.