Ko bi imel malo več samozavesti!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 20. april 2023 / 09:05

Življenje za roman, 2. del

Karol je nekje zapisal misel, ki jo je našel v Opankarski ulici: »Dejstvo je, da staro ni nikoli tako slabo in novo nikoli tako dobro, kakor se trdi.«

Lepih in zanimivih odlomkov iz različnih knjig se je za časa njegovega življenja nabralo za dva velika zvezka. Verjetno pa jih tam nikoli ne bi bilo, če Karol ne bi bil zdravljen alkoholik.

Svoje pripovedovanje o tej težki izkušnji, ki jo je uspešno premagal, pa je začel na koncu. Ko se je kot 68-letnik zaljubil v mlado dekle.

»Kavarno Corner so odprli leta 2003. Rad sem zahajal tja predvsem zaradi družbe, časopisov, ki sem jih lahko prebiral, pa tudi zaradi vzdušja. Nekoč sem zagledal za 'šankom' dekle, ki me je v trenutku prevzelo. Si predstavljate, da se moški mojih let zaljubi? In to močno, kot sem se jaz? Počutil sem se nemočnega, hkrati pa sem se bal njene zavrnitve, zato sem o svojih čustvih molčal. Nikoli se ji nisem vsiljeval niti nisem naredil ničesar takšnega, da bi jo prizadel. Le zaljubljenosti nisem mogel skriti. Niti pomisliti si nisem upal, da bi mi bila morda naklonjena tudi Polonca. Potem pa se je zgodilo tole: moje omizje me je spet začelo zbadati, češ ne piješ, ne kadiš, babe nimaš, si sploh dedec ... Kaj sem hotel? Ostal sem tiho. Polonca je opazila mojo zadrego in pristopila k mizi. Moja kamerada sta v trenutku utihnila. Zaslutil sem, da se je za mizo znašla zato, da mi pomaga iz zadrege. Zdela se mi je kot angel. Bila je tudi prva ženska, ki se je kdajkoli postavila na mojo stran. Na lepo besedo iz ženskih ust sem zaman čakal 68 let! Pa bo kdo rekel, pa kaj ti je, da poveličuješ njeno ne omembe vredno gesto v nebo! Morda res, a mi je ogromno pomenila. Ko bi vi vedeli, koliko krutega sem predtem doživel!

Meseci in leta so minevali, med nama s Polonco pa se ni zgodilo nič konkretnega. Moja ljubezen, ki sem jo gojil do nje, je ostajala neizpolnjena. Potem sta dva, s katerima sem sedel za omizjem, umrla, prihajali so novi. Od stare družbe sem kmalu ostal sam. Eden novih, ki mi je delal družbo, me je začel zbadati, da sem kot 'Stalin-Bimbo'! Nenadoma se mi je zazdelo, da se z njim strinja tudi Polonca. O, kako sem trpel, kako mi je bilo hudo!

'Ne počni tega!' sem jo prosil v srcu. Odločil sem se, da me v ta lokal ne bo več. Ob slovesu sem Polonci izročil fotografijo Široke peči (2497 metrov nad morjem). Zame je bila to najlepša gora! Zraven sem dodal še tri planike. Hotel sem ji simbolično pokazati, da slika in planike predstavljajo mojo ljubezen do nje. Bil sem prestar, da bi se ponovno lotil plezanja, bil sem pa tudi prestar zanjo. Planike pa so simbolizirale vero, upanje in ljubezen. Tri reči, ki držijo vsakega človeka pokonci!

Minilo je dobro leto, ko sem jo ponovno srečal. Povedala mi je, da je že mamica sedemmesečnemu sinku. Bila je zelo borno oblečena. Prav zasmilila se mi je. Sklenil sem, da bom vsak večer molil zanjo. Na Mihaelovem sejmu sem ponovno trčil vanjo. Prijazno se mi je nasmehnila in mi pomahala. Prosil sem jo za njeno fotografijo. Potem sem kupil drobno knjižico z naslovom 'Ti si moj angel ter ji jo izročil. Na prvo stran pa sem napisal: 'Polonca, ti si angel zame!' Izročil sem ji jo v dneh, ko sem praznoval tridesetletnico vzdržnosti od alkohola. Začudila se je. 'S čim sem si zaslužila to pozornost?' me je vprašala.

Zdravil sem se pri dr. Ruglju. Ko me je spraševal o otroštvu, sem bolj ali manj molčal. Nisem imel veliko povedati. Potem pa mi je rekel: 'Bog si ga vedi, kaj vse so počeli z vami?!' Šele ob njegovih besedah sem se začel zavedati travm in krivic, ki so zaznamovale moja mlada leta. Ko je predaval o bojazljivcih, sem se počutil, kot da govori o meni. Rekel je namreč, da je vsak cagavec vsaj enkrat zlomljen človek. S časom pa se je pokazalo, da je prav Polonca, simbolično rečeno, postala zelo trd in oster kamen preizkušnje za mojo abstinenco od alkohola.

Četudi nisem več zahajal v 'njeno' gostilno, sem še vedno mislil nanjo. Večkrat se mi je sanjalo o precej svetli veži in o nekom, ki potrka na vrata. Podnevi pa me je trpinčil alkoholni zlodej. Govoril mi je: 'Pojdi in se ga napij ter pozabi nanjo!'

Težko je bilo premagati samega sebe. Tudi v mladosti, ko mi je bilo kakšno dekle všeč, pa sem vedel, da iz čustev ne bo nič (ali pa sem bil preveč cagav), sem šel v gostilno in se ga napil. Pa tako sem si želel, da bi osvojil kakšno dekle, se poročil in si ustvaril družino!

Preden sem šel k vojakom, sem na Kredarici spoznal Jano. Kar odrevenel sem, ko sem jo zagledal. Potem pa me je oskrbnica prosila, če bi Jano lahko pospremil v Vrata. Šok. Nekje med potjo sem zbral toliko poguma, pa sem jo kar vprašal, če bi se hotela z menoj poročiti. Nasmehnila se mi je ter odgovorila, da je to zelo pomemben korak, da je treba človeka prej dobro spoznati. Njene besede so me, pa ne vem, zakaj, prizadele, imel sem občutek, da me je grobo zavrnila. Po tem, ko sem jo predal njenim domačim, je nisem videl nikoli več. Takrat sem si rekel, da takšne punce, kot je bila ona, ne bom več srečal. Pa sem res postal en cagav samec.

Začel sem graditi hišo, prepričan, da me bo potem kakšna marala. Ko sem prišel na banko zaradi posojila, je vanjo vstopila Mimica. Samo pogledal sem jo in že so se mi zamajala tla pod nogami! Pa ko bi znal vsaj usta odpreti in ji kaj reči! Pozneje sem jo še večkrat srečal v kinu Duplica. Bi bilo njeno življenje, če bi znal najti pravo besedo ob pravem času, z menoj drugačno? Kasneje se je poročila, in kot sem slišal, v zakonu ni bila srečna.

(Konec prihodnjič)