Neznano Kozjansko
Tokrat smo se na izletu Gorenjskega glasa podali na Kozjansko, morda najbolj znano po jabolkih. Mi smo si v Šentjurju najprej ogledali Muzej Južne železnice. Organizator muzeja in predan železniški delavec ter zbiratelj Mihael Bučar nam je pokazal, kako je bila včasih organizirana prometna pisarna. Razložil nam je, kako so gradili četrti del Južne železnice na relaciji Dunaj–Trst. Kako pomembna je bila takrat železnica za te kraje, pove podatek, da je imel Šentjur pred izgradnjo železnice dvesto prebivalcev, nekaj let po odprtju pa jih je bilo še enkrat toliko. Preden so zgradili progo, so z Dunaja do Ljubljane potrebovali od sedem do deset dni vožnje s kočijo, z vlakom so potovali le še 12 ur.
Izvedeli smo, kako je bilo, ko je 2. junija 1846 cesar Franc Jožef prišel v Šentjur. Pričakal ga je župan Gustav Ipavec in ga nagovoril po slovensko, kar je bilo za takratne čase pogumno dejanje. Zapeli pa so mu tudi Ipavčevo pesem Slovenec sem.
Po drugi svetovni vojni so veliko železniških prog ukinili, nam je razložil Mihael Bučar. Na novo pa so zgradili progo Grobelno–Kumrovec, da se je Tito lahko pripeljal z vlakom domov. Gradila jo je vojska in v dveh dneh so se s kmeti dogovorili za odkup zemljišč. Denar so vlekli kar iz vreč. Znan je primer, da je kmet dobil za en kozolec toliko denarja, da je zgradil hlev za 26 glav živine z napajanjem, čeprav v vasi še ni bilo vodovoda. Progo so potem zgradili v enem letu in leta 1960 se je Tito že lahko peljal v Kumrovec.
»Drugega decembra 1967 pa so odprli progo Divača–Koper. Ta dan se je z Modrim vlakom pripeljal v Koper tudi Tito, pohvalil graditelje ter izjavil, da bo drugi tir zgrajen naslednje leto,« nam je povedal gospod Bučar in dodal: »No, po 57 letih ga bomo morda zdaj le dobili.«
Medtem je drugi skupini Katja Videc povedala nekaj splošnih informacij o Šentjurju, pokazala je, kako je bilo organizirano skladišče na železniški postaji. Izvedeli smo, kako pomemben za okoliške prebivalce je bil hrib Rifnik, saj je mnogim rodovom služil kot zavetišče in skrivališče. Baje so tam našli ostanke življenja iz četrtega tisočletja pred našim štetjem.
Zatem smo se odpeljali na Sladko Goro, kjer stoji romarska cerkev Matere Božje, ki je baročna umetnina. Prvotna cerkev svete Marjete je postala premajhna, zato so jo leta 1744 porušili in na istem mestu takoj začeli graditi novo. Občudovali smo zelo lepo ohranjene freske, ki govorijo Marijinem življenju in so delo Franca Jelovška, enega najbolj znanih baročnih slikarjev.
Ustavili smo se v Šmarju pri Jelšah in obiskali še klet Društva vinogradnikov Trta. Klet je v hiši, ki jo je zgradil narodni buditelj Franc Skaza, ki se je med drugim družil tudi z Antonom Aškercem in v Mariboru ustanovil tiskarno. Vinsko klet so člani društva leta 2016 obnovili in danes v njej organizirajo številne prireditve. Glavna prireditev je Pozdrav mlademu vinu, ki jo pripravijo en teden po martinovanju, nam je razložil predsednik društva Jani Vreže in predstavil njihovi vini traminec in renski rizling. Tako je minil še en lep dan na naših izletih.