Navijač pri skoraj enaindevetdesetih
Ivan Kovačič je pri skoraj 91 letih še zelo aktiven. Je velik ljubitelj smučarskih skokov in tekem v Planici. Pod Ponce hodi že 73 let.
»Žena sedaj ne gre več, mi pa pripravi malico in 'zaukaže', naj je ne prinesem nazaj.«
Planica – Zima se je poslovila in s tem tudi sezona zimskih športnih tekmovanj. Pri navijačih bo ostala v lepem spominu, še posebno pri tistih, ki so si kakšno tekmo ogledali v živo. Največ takšnih je bilo pred kratkim na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici. Pod Letalnico bratov Gorišek so bili gledalci vseh generacij. S skoraj 91 leti je bil med najstarejšimi, če ne celo najstarejši, Ivan Kovačič s Primskovega v Kranju, tast naše novinarke Suzane. Pod Ponce hodi že 73 let.
»Prvič sem bil na skakalni tekmi v Planici leta 1950. Od takrat prihajam vsako leto, razen ko sem bil pri vojakih. Včasih je bilo tukaj zelo drugače. Predvsem je bilo več gozda in ogromno blata. Smo komaj prišli ven,« nam je nasmejan pojasnil med ogledom zadnje tekme skakalcev v že končani sezoni. Poleg nedelje je v Planico prišel tudi v petek, ko pa je tekma žal odpadla. »Vsako leto pridem večkrat, ne samo na eno tekmo. Po televiziji pol tega ne doživiš kot tukaj v živo, čeprav tudi na zaslonu marsikaj vidiš. Za gledalce je dovolj prostora. Center so lepo uredili. Postaviš se, kamor želiš. Všeč mi je, da vidim skakalca od takrat, ko sede na zaletno rampo, in do konca, ko se pripelje v iztek. Prav za vse navijam. Zelo lepo skačejo.«
Na Planico ga veže veliko spominov. »Prvič sem šel z vlakom do Rateč in potem peš v Planico. Snega je bilo ogromno. Vselej je bilo tudi veliko gledalcev. Enkrat nas je bilo več kot štirideset tisoč. To je bilo vzdušje! Za pot v Planico smo potrebovali tudi precej več časa kot danes. Ko še ni bilo avtoceste, je bila že na Zlatem polju kolona vozil. Nismo pa nikoli zamudili. Vedno smo šli pravočasno od doma, že v zgodnjih jutranjih urah,« se spominja. Zadnja leta ga v Planico pripeljejo sorodniki – letos obakrat sin Tomo, v nedeljo je bil z njim tudi vnuk Bine. »Za skoke in Planico sem očitno navdušil tudi naslednje generacije. Žena sedaj ne gre več, mi pa pripravi malico in 'zaukaže', naj je ne prinesem nazaj,« pove in se nasmeje.
Njegova želja je, da bi v Planico prišel še čim večkrat. »Zdravje mi za zdaj še kar služi. Naj le tako ostane,« je zaključil. Poleg skokov spremlja tudi druge športe, prav tako ljuba pa mu je glasba. Šestdeset let je pel v pevskem zboru.