Céleste in Marcel
»Rad je imel takšen oddih, preden ga je posrkal mondeni Pariz. V takšnih trenutkih se je lahko zasanjal, potegnil na dan svojo beležnico in preprosto opazoval dogajanje, kot Reynaldov pes Zadig, katerega je visoko čislal, če sodimo po nekem pismu, ki ga je nanj naslovil ob podobni priložnosti. Imel je kaj videti: mladoživ, hrupen semenj ob zvokih džezovskega orkestra. Med balerinami Ballets russes je prepoznal Olgo Khokhlovo, novo ženo slikarja Pabla Picassa. In očitno sta Schiffova povabila same tridesetletnike, kvečjemu še štiridesetletnike. Ti pač niso nosili nageljna v gumbnici, temveč frajerske svilene šale. Moški – bronasto zagoreli, z zlatimi prameni v laseh – so imeli lica ves čas raztegnjena v širok bel nasmeh. Nobene pleše ni bilo na spregled, nobenega rdečega nosu, sršečih obrvi, visečih lic, vampov, vodenice, sivih las. Kako je to mogoče? So to mar zamolčani otroci Lionela Hauserja, Pierrea de Polignaca, Daniela Halevyja, Rotha, Cocteauja, Moranda? Ampak ti niso nikoli omenjali kakih otrok. In ženske! Kratko postriženi, beneško plavi ali vranje črni lasje so jim dajali poreden videz. Na sebi so imele obleke, ukrojene v A-linijo, in salomejke, okrašene z okrasnimi kamenčki, v naročju pa je ena imela grifona v večerni toaleti, druga pa čivavo, kot angleška kraljica. Nekatere so spominjale na gospe Greffhule, Straus, Scheikevitch, Elisabeth de Clermont-Tonnerre, Colette, knežno Soutzo. Vendar niso mogle biti one: od kod jim ta lička, te sočne ustnice, marcel-ondulirane trajne in oprsja kalibra ameriških zvezdnic? /…/ V tistem se je primajal ata Joyce, trebuh ga je komaj nosil, in pometal za sabo s svojim plaščem iz lodna. Čedalje več se je govorilo o Uliksesu, ki je omajal zakonitosti romanopisja, kar mu je po njegovem najbrž dajalo pravico, da se z dublinskim naglasom zadere: 'Saj ga poznam, star pisatelj je!' Pa ne, da je ta debelokožec cikal name? 'Marcel, oh my dear, you so fine, dragi Marcel, kakšna čast.'« (str. 226–227)
V gornjem odlomku je popisan eden zadnjih izletov Marcela Prousta v mondeni Pariz. Ta »pionir sodobnega romana« je večino svojih dni preživel v svojem stanovanju in v postelji, kjer je tudi pisal. A v gornjem opisu ni glavne junakinje te knjige: Proustove »pomočnice« Céleste, s katero sta skupaj preživela zadnja leta pisateljeva življenja. Ni bila njegova ljubica v smislu priležnice, bila je veliko več kot to, njuno razmerje je nabito z močno erotiko, ki pa se ne končuje v postelji. Kako pa se? Berite.