Potem sem ostal čisto sam

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. marec 2023 / 08:54

Otrok z zlato žlico, 1. del

Rok je bil zelo zanimiv sogovornik. Eden tistih, ki se je sredi šestdesetih let rodil v precej premožni družini. »Pri nas smo bili nesramno bogati!« se spominja.

Njegovi stari starši po očetovi strani so živeli v bližini meje. Pokojni ded je bil zaposlen na carini. V šestdesetih letih je »šverc« bogato cvetel. Plača ni bila slaba, a s podkupninami je zaslužil še vsaj trikrat toliko.

»Kadar sem prišel k njemu na počitnice, me je peljal v klet, kjer je imel lovsko sobo, saj je bil tudi strasten lovec. V tem prostoru je bilo veliko dragocenih predmetov, ki pa so bili naloženi kar po zapakiranih pralnih strojih, ki so šli v nekem obdobju najbolj v promet,« se spominja Rok.

»Vse to bo nekoč tvoje,« mi je razlagal. »Bil sem edini vnuk. Imel sem še tri sestrične, a jim ni posvečal veliko pozornosti. Bil je velik ljubitelj opere, jemal me je s seboj v Milano, Zagreb, tudi v Ljubljano. Arije sem sicer imel rad, a ne pretirano. Z dedom sem se družil predvsem zaradi večerij. Po vsaki operni predstavi sva šla jest. Moj najstniški želodec je bil kot vreča brez dna, pa še zelo dobro sva zmeraj jedla.

V šoli sem imel precej težav, a ded se ni vdal. Želel je, da študiram, zato mu ni bilo škoda denarja za inštruktorje. Že zelo zgodaj sem se navadil, da odrasli hitro poskrbijo za moje potrebe in morebitne težave. To se mi je kasneje, ko so se razmere spremenile, zelo zelo otepalo.

Naj povem, da sem bil edinec. Oče se je poročil zelo pozno, star je bil že več kot petdeset let, mama pa štirideset. Do mojega spočetja je prišlo nenačrtovano, zato me tudi nista bila vesela, ko sem se rodil. Ded je kmalu ugotovil, da bo zame in za njegov ponos najbolje, če kar sam poskrbi za mojo vzgojo oziroma odraščanje. Doma nisem imel nobene kontrole, lahko sem počel, kar sem hotel. Ati je bil uslužbenec, mami je bila namestnica direktorja znanega hotela, ki je v glavnem živel od igralnice. Ko sem bil še otrok, ni bilo v navadi, da bi imeli denar na banki. Pri nas je ležal na mizi, po predalih, v kozarcih od marmelade, povsod. Močno dvomim, da so starši sploh vedeli, koliko ga imajo! Ko sem obiskoval peti razred, so bile zelo popularne rumove čokoladice. Z njimi sem želel podkupiti sošolce, da bi me marali. Brez uspeha. Nikoli me niso sprejeli medse, kot vem, tudi zato, ker so bile moje originalne Rifle, njihove, če so jih sploh imeli, pa ne.

Star sem bil deset let, ko se je ati ustrelil z dedovo pištolo. Zakaj je to storil, mi niso povedali. Bilo je grozno, za povrh sem bil jaz tisti, ki ga je našel. Njegova delovna soba je bila krvava, on pa je ležal na tleh ves skrivenčen, neprepoznaven, saj se je ustrelil v usta. Prizori iz te sobe mi še do danes niso izginili iz spomina. Pogosto, sploh, če sem bolan in me muči nespečnost, se mi slike njegovega trupla odvijajo pred očmi.

Ded je mislil, da bo v naši družini prevzel komando, a mu mami ni dovolila. Je pa po letu dni žalovanja privolila, da se poroči z očetovim bratrancem. Bil je več kot deset let mlajši od nje, rekli so mu, da je 'poklicni vandrovec'. V prenesenem pomenu besede je to pomenilo, da ni bil nikjer zaposlen, da so ga vzdrževali starši.

Name sta čisto pozabila. Pri dvanajstih letih sem bil po videzu precej odrasel, poganjali so mi brki, v višino sem meril skoraj meter osemdeset. Obiskoval sem disko, prihajal domov ob jutranjih urah, a nihče me ni pogrešal. Z očimom sva pogosto prišla hkrati, le da je on preživel noč v igralnici.

Mami, ki pa je veliko dala na različne obede, to pa jo moram pohvaliti, nama je pripravila zajtrk, preden je odšla v službo. Pogosto sem prihajal k pouku šele po deseti uri, neprespan, iz ust mi je zaudarjalo po cigaretah in alkoholu. Na srečo se je spet vmešal ded, pripeljal mi je inštruktorje, da so me ti spravili v red, ker drugače bi kljub njegovemu vplivu pogrnil razred na celi črti. Med počitnicami, pogosto tudi ob koncih tedna, me je vzel k sebi v želji, da bi me naučil malo reda. V moji odsotnosti so se doma odvijale orgije, prihajali so mamini in očimovi prijatelji, žurirali so in se opijali. Bili so eni prvih, ki so poskušali ekstazi in verjetno še kakšno drugo drogo.

Po dobrih treh letih je mama hudo zbolela. Sprva so mislili, da ima Parkinsonovo bolezen, pozneje pa so zdravniki v Milanu ugotovili, da so za hudo obliko tresavice krive razvade. V času, ko je bila tam tudi v bolnišnici, sem se preselil k dedu, očim pa se je vrnil domov, k staršem. Med njim in mamo je prišlo do spontane ločitve. Nikoli več nista živela skupaj.

Ded me je vpisal na gimnazijo, preselil sem se v internat. Tudi tam sem bil glavni pobudnik različnih ekscesov v družabnem življenju dijakov. Ob pomoči študenta, ki mu je bilo ime Livio, sem z veliko težavo maturiral. Če mi učitelji ne bi gledali skozi prste, verjetno ne bi. Žal je potem med počitnicami umrl ded. Kakšne katastrofalne posledice bo imela njegova smrt za moje življenje, se mi ni niti sanjalo. Mesec dni po njegovi smrti so mi njegovi dediči ukinili žepnino. Čez noč se, razvajen kot sem bil, nisem zavedal niti dejstva, da bom kljub temu moral za hrano in stanarino plačati. Težko opišem tiste dneve skrajnega brezupa. Sedel sem na postelji in poslušal sobodajalca, ki je norel pred vrati, kdaj bom plačal stanarino. Oziral sem se okoli sebe v pričakovanju, da se bo prikazala 'mizica, pogrni se', kajti bil sem že zelo lačen.

Nič od tega se ni zgodilo. Ni mi kazalo drugega, kot da sem pospravil svoje stvari in se vrnil domov. A so bila vhodna vrata zaklenjena, nekdo je zamenjal ključavnico. Večer sem preživel v bližnjem parku, noč sem prespal na leseni klopi. Mama se je vrnila domov šele naslednji dan, po službi …«

(Konec prihodnjič)