Taras Ševčenko in njegova Ukrajina

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. marec 2023 / 17:39

Nemilo življenje največjega ukrajinskega pesnika

Taras Grigorjevič Ševčenko se je rodil 9. marca 1714 v ukrajinski vasi Morinci v kijevskem okrožju kot sin tlačana, a je zgodaj osirotel. Že v otroštvu je pokazal veliko slikarsko nadarjenost; zato ga je njegov zemljiški gospod Engelhard poslal v
Sankt Peterburg v šolo k slikarju Širjajevu. Tam ga je pri njegovih štiriindvajsetih letih za visoko vsoto 2500 rubljev skupina prijateljskih slikarjev odkupila iz tlačanstva. Tako se je lahko vpisal na Umetniško akademijo, ki jo je dokončai 1844 s tremi srebrnimi medaljami.

Tisti čas je začel pisati pesmi, ki jih je objavil v pozneje znameniti zbirki Kobzar (ljudski pevec z brenkalom na osem strun – kobzo). Ta bogata pesniška zbirka je nato spodbudila oblikovanje ter pravcato razraščanje ukrajinskega knjižnega jezika in nacionalne literature (podoben pomen so imele za Slovence Prešernove Poezije).

Po vrnitvi v Ukrajino je Ševčenko veliko po njej potoval ter pri tem pisal in slikal. Leta 1842 je nastalo njegovo najbolj znano slikarsko delo Katerina, posneto po njegovi istoimenski znameniti baladi. Kot uslužbenec arheološke komisije je začel zbirati folklorno in etnografsko gradivo svoje domovine. Še naprej je pesnikoval in je tako 1845 napisal tudi svojo revolucionarno pesem Zapovid (Oporoka), kjer pravi: »Pokopljite me, vstanite in steptajte spone v blato. S krvjo sovragov poškropite si svobodo zlato.« (Prevod S. Šavli).

Naslednje leto naj bi se pridružil tajnemu krožku Ciril-Metodovo bratstvo, politični organizaciji za demokratično prenovo družbe na nacionalni osnovi in povezavi med slovanskimi narodi. Zato ga je dala carska oblast zapreti in obsoditi na deset let izgnanstva v oddaljenem Orenburgu s prepovedjo pisanja in slikanja. Kot udeleženec ekspedicije ob Aralskem jezeru je tam po volji vojaškega poveljnika spet lahko slikal in pisal. Nastalo je več kot 350 krajin in portretov domačinov ter več kot sedemdeset pesmi. Leta 1850 je bil ponovno aretiran in nato zaprt za sedem let v Sankt Peterburgu, kjer je pa lahko pisal. Leta 1859 se je vrnil v Ukrajino, da bi si kupil kos zemlje in si ustvaril družino, vendar so ga še tretjič obsodili. Ob koncu življenja je napisal še učbenik za poučevanje ukrajinščine v nedeljskih šolah.

Umrl je 10. marca 1861 v Sankt Peterburgu, a so njegovo krsto še istega leta prepeljali v Ukrajino na Černečo (zdaj Tarasovo) goro, saj si je želel še za življenja tam nekje počivati in uživati v ukrajinski pokrajini.

Pesniško delo

Iz romantičnega izročila ljudske pesmi je Ševčenko postopoma prešel v realizem. Leta 1841 je objavil zgodovinsko pesnitev Hajdamaki, v kateri opisuje boj ukrajinskega naroda proti zatiralski poljski šlahti (plemstvu). Napisal je tudi dve drami. Skupaj je ustvaril 237 pesmi, od tega 235 v ukrajinščini in zgolj dve v ruščini; v tem jeziku pa je napisal več povesti. Kot pravi slavist Milan Dolgan, se v njegovem ustvarjanju vrstijo zelo nežni romantični motivi, poleg tega pa se pojavljajo tudi ostre satirične in kritične pesmi. Pesnikoval je pod vplivom ruske in poljske romantike, vendar je bila zanj odločilnega pomena ukrajinska ljudska poezija. Osnova ukrajinskega knjižnega jezika je sicer jezik prostranik pokrajin, izgovorno pa je vezan na Kijev in njegovo okolico.

Slikarsko delo

Kot že omenjeno, je bil Taras Ševčenko že za življenja zelo priznan slikar, kar mu je ob portretiranju premožnih osebnosti bržkone prinašalo tudi nek gmotni dohodek. Največjo zbirko njegovih del in dokumentov zagotovo hrani kijevski Državni muzej T. G. Ševčenka. Kot lahko beremo v njegovem katalogu (Kijev 1989), sta se pri avtorju spojila njegov poetični genij ter slikarski umetniški talent v celovito osebnost. Njegov arhiv v tem muzeju kaže na vse stopnje, na katerih je dosegel svoje mojstrstvo tudi v slikarski umetnosti. O tem priča denimo serija Slikovita Ukrajina, kjer najdemo v realističnem slogu akvarele njene zgodovine, njenih prebivalcev in narave.

Sicer je bilo slikarjevo vodilno področje portretiranje ljudi, ki jih je predstavljal z izrazitim psihološkim pogledom. Za to je pokazal veliko nadarjenost že na začetku svojega študija na Akademiji. Za zgodovino in etnografijo Kazahstana je zelo dragocenih 146 risb, ki jih je ustvaril na ekspediciji ob Aralskem jezeru – dandanes že domala izginulem naravnem pojavu. Te upodobitve so polne prijaznega lirizma, nežnega poetičnega občutka in globoke dramatike ter obsodbe socialnih krivic takratne družbe. V posameznih življenjskih obdobjih je ustvaril številne avtoportrete v različnih tehnikah. V zadnjih letih življenja se je popolnoma posvetil izdelavi jedkanic z različnimi motivi.

Ševčenkovo pesniško delo med Slovenci

Po prof. Milanu Dolganu je Janez Evangelist Krek v začetku 20. stoletja med študijem na Dunaju tovariševal s slušatelji iz zahodne Ukrajine. Svojega prijatelja, primorskega duhovnika Josipa Abrama (1875–1935) je navdušil za Ševčenka in tako je ta 1907 izdal v lastnem slovenskem prevodu njegovo znamenito pesnitev Kobzar, ki ji je pridal še poglavje o ukrajinski zgodovini in življenjepis pesnika. Naslednje leto je objavil še svoj prevod Hajdamakov. Leta 2007 je Kobzar spet izšel kot faksimile pri založbi Družina. Izbor Ševčenkove poezije v prevodu Severina Šalija pa je 1976 izdala Mladinska knjiga.

Ševčenkova lirična narava – ljubezenska milina, domovinska in družbena občutljivost ter odločnost se po mnenju Milana Dolgana v marsičem sklada s Prešernovim slogom in se močno prilega slovenskemu čustvovanju. Sodobni ukrajinski raziskovalec in prevajalec Vilj Grimič se je zelo trudil, da bi odkril morebitno Prešernovo poznavanje Ševčenkove poezije, saj sta bila oba pesnika skorajda sodobnika. Se je pa France Prešeren družil z ukrajinskim slavistom Izmailom Sreznjevskim, ki je nekaj dni bival v Ljubljani. Napisal mu je te čudovite vrstice:

Te ne vprašam kam, čemu.
Kadar boš prišel domu,
sin neumrjoče Slave,
Spomni bratov se krog Save.

Beseda »duma« pomeni v ukrajinščini misel ali besedo. Porabil jo je pesnik Oton Župančič v svoji pesnitvi Duma. Taka pa je Ševčenkova izpovedna pesem Dumi, moji, dumi (v prevodu M. Dolgana):

Moje pesmi, moje misli,
cvetke moje, hčerke,
varoval sem vas in vzgajal –
kam naj vas zdaj denem?
Ljubi otročiči,
jaz umrl bom v tujini.
Tavajte, sirote,
ve, po naši Ukrajini.
Tam se srca vam odprejo,
potolaži vas beseda,
tam pravica vas ogreje,
morebiti, čaka slava.
Mati moja, Ukrajina,
sprejmi jih prisrčno,
otročičke nerazumne,
kakor da bili bi tvoji.

Taras Ševčenko ima tako v svoji domovini kot drugod nešteto spomenikov. Njegov doprsni kip stoji tudi v kranjskem kranjskem parku Prešernovih sodobnikov La Ciotat. Njegovo ime nosijo mnoge kulturne ustanove v Ukrajini in drugod po svetu. Po njem je leta 1976 Mednarodna astronomska zveza (IAU) imenovala krater na planetu Merkur.