Tudi mladi so lačni dobre glasbe

Slovenski mladi abonma, kot se imenuje cikel koncertov mladih glasbenikov, ki ga v Radovljici organizira domačin, violinist Timotej Willewaldt, bo letos postregel s kar trinajstimi koncerti. Poudarek in namen cikla je omogočanje uveljavljanja mladih glasbenih talentov in izvajanje ter nastajanje nove slovenske klasične glasbe.

S koncertom Tria a chanter se je konec januarja v dvorani Glasbene šole Radovljica začela druga sezona Slovenskega mladega abonmaja; drevi bo, tokrat v Baročni dvorani Radovljiške graščine, na sporedu že drugi abonmajski koncert. Tokrat bo v Radovljici nastopil Godalni kvartet Opifex; sestavljajo ga Nikola Pajanović – violina, Laura de Wolff – violina, Rebeka Skok – viola in Sara Čano – violončelo. Na programu bodo dela Beethovna, Goloba in Pendereckega.

Slovenski mladi abonma, kot se sedaj imenuje cikel koncertov mladih glasbenikov, ki ga v Radovljici organizira domačin, violinist Timotej Willewaldt, bo sicer letos postregel s kar 13 koncerti, poudarek in namen cikla pa je omogočanje uveljavljanja mladih glasbenih talentov in izvajanje ter nastajanje nove slovenske klasične glasbe.

Tako ima abonma tri področja. »Slovenska mlada klasika je cikel, na katerem se bodo mladi predstavljali s svojim izborom mednarodno priznanih klasičnih mojstrovin, Glasba mladih bo z več različnimi projekti spodbujala nastajanje in izvajanje nove glasbe mlajše skladateljske generacije, tretja veja pa so tako imenovani Posebni projekti, kjer bomo spodbujali samoiniciativne kreativne projekte; lani je bil tak na primer projekt Barve,« je povedal Willewaldt, sicer študent drugega letnika violine na Univerzi za umetnost v avstrijskem Gradcu, širši slovenski javnosti pa znan predvsem kot eden od dveh članov dueta WildArt, ki je pred nekaj leti navdušil – in zmagal – na tekmovanju talentov na eni od slovenskih televizij.

Mladi težko pridejo na oder

Kot pravi, je začetku projekta Slovenski mladi abonma, tako se zgodi pogosto, botrovalo naključje. Pred nekaj leti se je namreč odzval povabilu Kulturnega društva Sotočje, da se vrne v domačo Radovljico, morda z nekaj glasbenimi kolegi, in pripravi koncert. »Seveda sem bil vesel vabila, odziv občinstva pa je bil zelo lep. Pričakovano, saj vemo, da je v Radovljici kultura na dokaj visokem nivoju. Prav v tistem obdobju sem začel razmišljati o tem, da smo v Sloveniji mladi glasbeniki na področju nastopanja oziroma poklicne kariere precej prepuščeni sami sebi. Večina dogajanja na profesionalnem nivoju je pač omejena na Ljubljano in Maribor. Tam institucije, kot so opera, filharmonija in televizija, omogočajo, da ljudje, ki v teh dveh mestih študirajo, dobijo službe kot poklicni glasbeniki. Za mlade pogosto enostavno zmanjka prostora. V Ljubljani za nas skrbi Glasbena mladina ljubljanska, širše Glasbena mladina Slovenije, drugih možnosti pa skorajda ni.«

Izkušnja »pravega« koncerta

In ker je človek, ki rad ustvarja, se je skupaj s sošolci ljubljanskega Konservatorjia za glasbo lotil projekta Glasba mladih, v okviru katerega so mladi glasbeniki izvajali glasbo mladih skladateljev. »Dal mi je velik zagon, veliko kreativne energije, omogočil mi je, da sem tudi sam postal boljši glasbenik, boljši umetnik. Zraven sem se tudi zelo veliko naučil. Zato sem želel nadaljevati s ciklom, v okviru katerega bi mladi glasbeniki dobili celostno izkušnjo profesionalnega koncerta. Verjemite, to mlademu človeku da veliko motivacije za nadaljnje delo. Ni namreč nenavadno, da ima študent glasbe v celem študijskem letu možnost nastopati zgolj na koncertih, ki sodijo v okvir študija.«

Kdo so torej mladi ljudje, ki v različnih sestavih prihajajo v Radovljico? »Lani so bili to še moji kolegi, ki sem jih povabil, da pridejo in nastopajo pred radovljiškim občinstvom,« pojasni. Na primer komorni orkester Camerata Laibach, katerega član je tudi sam in s katerim je že večkrat nastopil tudi v domačem kraju. Zdaj s predlogi za sodelovanje glasbeniki že sami prihajajo do njega. »Letos je tako na prvem koncertu nastopil Trio a chanter; člani so sicer moji sošolci iz Gradca, a to niso ljudje, s katerimi bi se prav dolgo poznal. Zdaj je na vrsti kvartet Opifex, v program pa smo vključili tudi koncert zborovske glasbe; pevce Vokalne akademije Ljubljana, ki prihajajo v Radovljico, vodita Tine in Ana Bec, prav tako Radovljičanka ...« našteva.

Ni dovolj, da le glasbeniki poslušajo drug drugega

Glasba mladih je pravzaprav postala nekakšna iniciativa za promocijo in oživitev slovenske mlade glasbe, pravi in dodaja, da je dolgoročni cilj projekta vzpostaviti močno generacijo mladih slovenskih glasbenikov, tako izvajalcev kot skladateljev. »Moj osebni cilj pa je pomagati jim, da poiščejo svoj osebni izraz, in jim omogočiti, da se celostno predstavijo.«

Strinja se, da ni prav, da od mladih koncerte klasične glasbe obiskujejo zgolj mladi glasbeniki sami, torej da poslušajo drug drugega. »Vem, da je Radovljica posebna, tukajšnja glasbena šola je vzgojila številne ne le odlične glasbenike, temveč tudi odlične poslušalce. Poleti je tu tudi veliko turistov, ki so naklonjeni tej zvrsti,« prizna, si pa želi, da bi glasba, ki jo sam občuduje že vse življenje, vendarle dosegla širši krog ljudi.

»Saj vem, da sem pristranski, ampak glasba je res nekaj tako izjemnega, z njo lahko brez besed ogromno poveš! Saj ni treba biti neki izobraženec, da uživaš v glasbi, samo priti je treba na koncert, se povezati, začutiti glasbo in uživati v njej. In prepričan sem, da so mladi lačni dobre glasbe. Zato mi je žal za vsakega, ki zamuja to priložnost. Žal mi je tudi, ker šole, osnovne in srednje, ne izkoristijo priložnosti, da bi klasično glasbo približale mladim. Ne vem, od kod ideja, da se je treba naučiti zgolj podatke iz zgodovine, o tem, kaj glasba pomeni, pa v učnih načrtih kot da ni niti besede. Sam sem imel srečo: le kje bi bil danes, če ne bi imel staršev, ki imajo radi in poslušajo klasično glasbo, pa profesorice, ki mi je, čeprav včasih s trdo roko, pomagala, da sem našel to ljubezen v sebi. Ljubezen, ki traja vse življenje.«

Po izkušnje v tujino

Tudi zato je po končani srednji glasbeni šoli želel študij nadaljevati v tujini. Da bi videl, pravi, kaj tam delajo drugače. »Zdi se, da je, vsaj kar zadeva Avstrijo, odgovor poudarjanje glasbene tradicije, ki jo resno jemljejo že v osnovnih šolah, tako se gradita spoštovanje in odnos,« razmišlja.

»Moja ambicija je, da bi s projekti, kot je abonma mlade glasbe, dokazal, da to vendarle zmoremo tudi pri nas. Rad bi pomagal zgraditi okolje, v katerem bi bila glasba cenjena in kjer bi njeni ustvarjalci lahko od svojega dela tudi živeli. Tega sistem pri nas za zadaj ne podpira.«

Pravi, da pri študiju na univerzi v Gradcu zelo uživa, všeč sta mu odprtost in večkulturnost mesta, pa tudi njegova žlahtna klasična tradicija. »Moja profesorica je vrhunska glasbenica, komorno glasbo me ob tem na primer uči prvi violinist enega najboljših godalnih kvartetov v Evropi. Veliko je mednarodnega sodelovanja, tako da obenem doživljaš klasično avstrijsko kulturo, prek tujih študentov z vsega sveta pa tudi druge. Prav zdaj igram z Armenko, Slovakom in Avstrijcem; smo zelo raznolik kvartet, vsaka ideja ima neko drugo ozadje in to je za nekoga, ki se razvija v smeri klasične glasbe, na katero se gleda kot na nekaj tradicionalnega – in tega tradicionalnega se je seveda treba priučiti – zelo pozitivno. Res sem zadovoljen,« pravi.

Projekt WildArt

Prav nič presenetljivo torej ni, da se je človek, ki živi tako strastno in intenzivno, sredi najstniških let s svojo violino – in prijateljem, violončelistom Lenartom Prekom iz Lesc – znašel v samem središču televizijskega šova talentov. »Tudi na ta način sva hotela pokazati ljudem, kako zelo lahko s klasičnim inštrumentom in klasično glasbo še vedno ljudem sežeš do srca.«

Z Lenartom Prekom še vedno kdaj pa kdaj nastopata, saj sta vedno uživala v skupnih nastopih. »Skupaj igrava manj, kot bi si želela, saj Lenart študira na Dunaju in imava zato bolj redko priložnost, da sodelujeva. Morda nama uspe tudi kaj večjega, če bova le lahko povezala neusklajene urnike. Ampak tudi usklajevanje je pomemben del kariere glasbenika, veste. Ravno zadnjič mi je moja profesorica rekla, da je tisto, kar v tem poklicu največ počneš, čakanje. No, tudi tega smo se navadili. In dejstva, da je treba uživati v majhnih trenutkih.«

Pa v prihodnje? »Ves čas razmišljam o prihodnosti, izbire je v resnici kar precej,« pove z navdušenjem. »Ko sem resno začenjal z violino, sem si seveda samega sebe predstavljal kot solista na odru, z orkestrom v ozadju in navdušenim občinstvom pred seboj. Zdaj vem, da je različnih možnosti tudi v glasbi še zelo veliko. Interesi se spreminjajo, idej je z vsako izkušnjo, ki jo doživiš, več. Odhod v Ljubljano mi je odprl nove poglede, v Avstrijo še mnogo več. Lahko pa že zdaj rečem, da si vsekakor želim ustvarjati tudi v domačem okolju. Verjamem, da bi z malo pomoči prav v Radovljici lahko nastal nekakšen center kreativnega razvoja na področju glasbe, prostor, kamor bi lahko prihajale nove in nove generacije glasbenikov in od tu odhajale bogatejše za znanje, izkušnje in priložnosti.«