Slika notranja občutenja

V torek bo na slovesnosti v Cankarjevem domu Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel akademski slikar prof. Herman Gvardjančič, svetovljan in občudovalec sveta, ki nikoli ni zapustil rodne vasi Gorenja vas - Reteče.

Predvidevam, da vam v teh dneh zaradi dogajanja okrog Prešernove nagrade ne ostane veliko časa za umetniško ustvarjanje. Kako je nagrada »zmotila« vaš siceršnji življenjski utrip?

Trenutno nič ne slikam, ker to enostavno ni mogoče. V zadnjem času imam konstantno obiske, telefonske klice, želje za intervjuje, izjave, snemanja in podobno. Hkrati pripravljam tudi tri razstave, ki so nekako vezane na Prešernovo nagrado.

Spodaj na hodniku sem videl za transport pripravljene slike. Večje formate ...

Ta dela sem izbral za Galerijo Equrna v Ljubljani, ki me je tudi predlagala za nagrado. V Equrni, ki sem jo nekoč poimenoval za desertno galerijo, bom tudi najprej razstavljal. Desertna je zato, ker je na dobri lokaciji sredi mesta, je prijeten in ravno prav velik prostor, ki že sam po sebi inspirira, galerija je primerna tako za slikarstvo kot kiparstvo in vanjo lahko tako rekoč postaviš, kar si želiš. Sam galerijo vidim kot prostor za predstavitev najboljših del nekega zaključenega cikla, tistih za desert.

Sledi razstava v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, ki bo nekoliko drugačna kot tista pred skoraj desetimi leti. Tokrat bom najbrž v večji meri predstavil tudi risbe.

Potem je tu še razstava v juniju ali juliju v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, katere tematika bodo lanski požari na Krasu, ki jim bo razstava tudi posvečena. Dvakrat sem se celo zapeljal na Kras zaradi vtisa, čeprav pogled na goreči gozd poznam že od prej. Pred leti sem naslikal cikel tudi ob požarih v Avstraliji. Za škofjeloško razstavo sem pripravil kakih dvajset risb. Če že, ta čas torej zgolj skiciram oziroma rišem drobne zapise.

Vrniva se nekoliko nazaj. Sediva v vašem ateljeju v domači Gorenji vasi - Retečah, kjer preživljate svoj življenjski in ustvarjalni vek. Kako močno vas je zaznamovalo podeželsko okolje – bodisi kot človeka bodisi kot umetnika, slikarja?

Maksimalno. To okolje mi je dalo vse in nič, kot bi lahko dejal nekoliko v šali. Pravzaprav sem vaščan z vsemi atributi, ki sodijo zraven. En tak zapečkar. Saj sem študijsko hodil po svetu, tudi v glavnem mestu takratne Jugoslavije v Beogradu, ker sem mislil, da je tam dobra likovna akademija, pa ni bilo tako. Poleg tega sem tam imel do solza močno domotožje. V Beogradu sem prvič videl velemesto in ob tem ugotovil, da sam spadam na vas.

Saj grem za dan, dva v urbano okolje, a se toliko raje vrnem domov v Gorenjo vas, v Reteče. Sem kmečki človek, in čeprav nikoli nisem imel kmetije, poznam vsa kmečka dela, ki sem jih v mladosti tudi opravljal.

Morda sem si v vaškem okolju privzgojil tudi delovne navade. Še danes, ko se znajdem v nekem brezdelju, hitro poiščem kakšno delo. Zdi se mi, da se brez dela ne počutim dobro. Če osemdeset let živiš v nekem okolju, ti to nekako zleze pod kožo in počasi postaneš podoben njemu. Danes vidim, da je bilo zame to dobro. In mislim, da je vse to vplivalo tudi na moje slikarstvo.

Kako to, da ste ob rojstvu leta 1943, v času druge svetovne vojne, dobili germansko ime Herman?

Tudi sam sem že razmišljal o tem. Moj oče je bil Herman. Kaj je starega očeta in staro mamo napeljevalo, da sta sinu dala tako ime, ne vem. Morda je bil v času prve svetovne vojne kje kakšen postaven vojak s tem imenom in sta takega videla tudi svojega sina … Moja mama pa je očitno imela tako zelo rada svojega moža, ki je bil kot strojevodja pri 27 letih ubit v nekem napadu na vlak, da je ime Herman simbolno dala svojemu sinu. Rodil sem se namreč sedem mesecev po očetovi tragični smrti. Pred menoj se je rodila še sestra, ki pa je umrla še kot dojenček. Predstavljajte si, kako je mamo pretresla najprej smrt otroka in nato še moža. Zelo tragično je, ko se to dogaja mladim ljudem. Moja mama Jerica je bila res pravi heroj, da je preživela vse to.

V težkih povojnih časih sta potem ostala sama ...

Z očetom sta stanovala v delu vasi Spodnje polje v hiši očetovih staršev, ko pa je po njegovi smrti mama videla, da tam ni več zaželena, se je še noseča preselila v tukajšnjo sosednjo hišo, kjer jo je pod streho vzela njena sestra. In tam sem se potem jaz rodil. Tam smo tako živeli jaz in moja mama ter njena sestra in njena dva sinova. Mamin oče, ponosen gorenjski kmet, je potem svojo hčer, češ da se ni prav poročila, razdedinil. Ko je kasneje, čuten kot je vendarle bil, spoznal, da je naredil napako, ji je podaril nekaj zemlje, kjer je mama, potem ko se je kot delavka zaposlila v Gorenjski predilnici, začela graditi hišico. Mnogo let kasneje sem jo dogradil in v njej še danes živim. Kljub revščini imam še danes izredno lepe spomine na ta čas. Spomnim se, kako so pri sosedovih spekli piškote in so jih dali naši mami, češ naj jih Miklavž prinese malemu.

V svojem otroštvu ne nazadnje vidim tudi določeno prednost, saj nikoli nisem imel priložnosti biti scrkljan edinec. Vse počitnice sem delal na kmetih, zato mi nobeno delo še danes ni odveč.

Za preživetje na študiju v Beogradu pa sem se recimo moral tudi znajti. Kadar sem prišel domov, kar je bilo sicer bolj poredko, mi je mama dala nekaj denarja, preživljal pa sem se predvsem s tihotapljenjem kavbojk iz Trsta. Na železniški postaji na Trati je delal neki Bosanec, s katerim sva bila dogovorjena, da mi bo z vlakom iz Trsta dostavljal kavbojke, jaz sem mu jih plačal in jih potem v Beogradu prodajal naprej. Še danes se spomnim preprodajalca, ki je prihajal ponje v hotel Zagreb na Terazijah.

Iz povedanega nikakor ne najdem povezave, kako ste se odločili za študij slikarstva, in ne nečesa, kar bi vam hitreje prineslo poklic in službo?

Mamini sodelavci v Gorenjski predilnici so me že pripravljali za poklic »drejarja«, torej strugarja. Izučil naj bi se pri sodelavcu Pavletu. Na to sem bil tudi pripravljen – če je mama rekla, bo že tako prav.

Odvilo se je drugače. Ko sem bil še osnovnošolec, je bližnjo kmetijo kupil Anton Kos, ki je imel v Ljubljani v Nebotičniku prodajno galerijo in je veliko komuniciral in sodeloval s takrat uveljavljenimi slovenskimi slikarji. Depoje slik je imel tudi tu na vasi. Ko sem kot otrok hodil delat na to kmetijo, je lastnik opazil moje zanimanje za slikarstvo. Velikokrat mi je dovolil, da sem si lahko ogledoval slike, in že takrat mi je rekel: »Ti boš šel naprej v šole za slikarja.« Tako je tudi bilo.

Je pa res, da sem zanimanje za risanje imel že v reteški šoli. Kot učenec sem bil bolj povprečen, je bil pa neki učitelj Zupančič, s katerim sva se dobro razumela prav zaradi likovnega ustvarjanja, zato me je pri risanju zelo spodbujal, me učil in na koncu šole dejal, da zdaj pa jaz lahko učim njega. Na lanski pregledni razstavi risb v ljubljanski galeriji Bažato sem recimo razstavil tudi štiri risbe iz leta 1953, ki sem jih našel med svojimi osnovnošolskimi zvezki.

Po Šoli za umetno obrt v Križankah in izkušnji z beograjsko akademijo ste potem študirali na Pedagoški fakulteti ...

Križank se spominjam kot enega najlepših obdobij svojega življenja. Še danes, kadar grem v Ljubljano, grem nujno do Križank, ker so tako lepe. To je Plečnik. Po odisejadi v Beogradu sem potem končal dvopredmetni študij slovenščine in likovne vzgoje na Pedagoški fakulteti, a me je gnalo naprej. Uspešno sem opravil sprejemni preizkus in se vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem se srečal z odlično generacijo profesorjev. Lahko rečem, da me je determiniralo tudi študijsko okolje. Prijatelj kipar Marko Pogačnik je že takrat začel raziskovati v smeri konceptualne umetnosti, kar pa mene recimo ni potegnilo. Nekoč mi je dejal: »Herman, a si ti zamisliš linijo od vrha Storžiča do naše hiše?« Sem rekel, da si lahko zamislim, ampak to je bilo zanj v konceptualističnem smislu možno, jaz pa sem razmišljal, na kakšno linijo je mislil, mar iz »cvirna«. To je ta razlika v razmišljanju. Moj občutek deluje po sistemu iz glave preko roke na temeljnik.

Zagotovo pa ste v vseh teh umetniških miljejih pridobivali zelo različne izkušnje?

Prav na vsaki izmed teh točk, če tako rečem, sem pridobival odlične izkušnje, ki se na prvo žogo morda zdijo odvečne, a to zagotovo niso. Izkušnja ti pomaga, če jo imaš, tistim, ki izkušnje nimajo, ta ne more niti pomagati niti škoditi. »Če si si že izmislil to 'neumnost', si zdaj naredi atelje in pojdi v službo,« je dejala mama. Tipična gorenjska inštrukcija – ali boš živel od dela ali pa boš vagabund. Biti umetnik tu pri nas ni bilo ravno nekaj, kar bi sovpadalo z delom. A to ni res. Umetnik mora biti delaven. Preden ustvariš neki cikel, moraš v to vložiti kar precej energije in dela. Opazujem, kako gospa Tina kar naprej fotografira. Treba je delati, če hočeš narediti dobro.

Imeli ste dvajset in še nekaj let, bili ste na začetku slikarske kariere … Kako ste se odločali, ali boste šli v šolo učit ali boste slikar na svobodi? V tistih časih so se slike morda bolje prodajale, mar ne?

Kje pa. Slike se pri nas nikoli niso prodajale ne vem kako dobro. Od slik bi težko preživel sebe, kaj šele družino. Tako sem šel učit v šolo, najprej v osnovno, učil sem na OŠ Valentina Vodnika v Ljubljani, pa v Križah pri Tržiču, v Kranju sem učil otroke na delavnica takratne Zveze kulturnih organizacij … Potem so me povabili na Pedagoško fakulteto, kjer sem kakih deset let poučeval metodiko likovnega pouka, zadnjih deset let do upokojitve pa sem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje predaval slikarstvo.

Vendarle ste vso svojo poklicno dobo tudi ustvarjali – če temu rečem – lastno umetnost. Kako vam je uspelo združevati poučevanje z ustvarjanjem, nekaj na prvi pogled nezdružljivega?

Ni tako, kot pravite. Povezava med poučevanjem in umetniškim ustvarjanjem še kako obstaja. Večkrat povem, da sem v šoli tudi sam otrokom »ukradel« kakšno idejo. Otroci rišejo spontano, ne da bi vedeli kaj več o tem, kaj je likovnega v ozadju. V nasprotju z njimi jaz to vem. Starejši običajno špekuliramo, ali bo nekaj dobro, bo to javnost sprejela, bo nekaj šlo v kontekst mojega ustvarjanja. Lepo in zanimivo je bilo delati z otroki in še posebno odgovorno s študenti na akademiji.

Če se malo pošalim, Picasso je rekel, kdor zna, ta naredi, kdor ne zna, ta uči. To delno drži. V tej dvojnosti se moraš dobro zavedati, da ne padeš v neko maniro, da delaš samo kot učitelj, in ne tudi kot ustvarjalec. Zadevo je treba znati peljati prefinjeno naprej.

Ste jo znali?

Štirideset let sem bil v službi in sem od vsega začetka počel oboje. Z leti postaneš neke vrste lisjak in se znaš odzivati v različnih situacijah. Hkrati sem učil in ustvarjal, če vprašate ženo Damijano, bo rekla, da je bilo vselej vse podrejeno meni in moji umetnosti.

Zadnjič sem ob seznamu Prešernovih nagrajencev ugotavljal, da so bili vsi tudi v službi. Razen dveh: Mikija Mustra in Kostje Gatnika. Kot umetnik delaš to, česar drugi ne delajo – in to delaš z veliko strastjo. Če ti je to dano, je to za moje pojme največja sreča.

Kot umetnik ste rasli in se razvijali v času modernizma, katerega zunanja podoba je največkrat povezana z abstraktnim. Kot temelj slike kljub temu uveljavljate risbo …

Risba je konstrukcija vsakega likovnega dela. Na risbo »obesiš« sliko. Tudi abstraktna slika ima neko notranjo hierarhijo in ta je risba. Slika in risba sta vedno povezani, s tem, da je običajno poudarjen element linija, črta, šrafura. Osnova vsega je risba, a ne zgolj realistična. Realizem je obdobje v slikarstvu, nekakšna osnova, ki se spreminja vse do modernizma, v katerem sta se slika in risba popolnoma razgradili do abstrakcije. Seveda v pozitivnem smislu. Ima pa vsak čas svoje umetnike.

Zdi se, da raznih -izmov v likovni umetnosti ni več. Vsak dela nekaj svojega ...

To je tudi moj izraz za naprej. V nekem besedilu sem zapisal, da je zdaj obdobje osebnostnega stila. Vsak naredi nekaj svojega, temu, kar se je naučil, doda svoje vložke in to kot lasten slog razvija naprej. Edina enota v tem času je, da je vsak ustvarjalec samosvoj posameznik.

Sodobna likovna umetnost s seboj prinaša tudi nove materiale in nove medije, nove generacije slikarjev so sliko snele s stene, v umetnosti se uveljavljajo novi koncepti … Kako gledate na nove umetniške prakse?

Zase bi rekel, tako v dobrem kot v slabem pomenu, jaz drugega kot tega, kar v slikarstvu počnem, preprosto ne znam in me tudi ne zanima. Jaz delam sliko in slika dela mene – to je vzporedna pot. Včasih se mi zdi pomembnejši kot odločitev, zdaj bom pa naslikal to in to, izhod iz čistega belega platna do konca slike. Ta prehojena pot je največji užitek v slikarstvu.

Pred dnevi sem na televiziji videl prispevek o razstavi uličnega umetnika Banksyja v Sankt Peterburgu. Banksy je sodoben umetnik, ki navdušuje nove generacije, hkrati pa se mi zdi, da nudi zelo malo slikarskega. Njegova dela slikarja mojih let ne pretresejo. Pri moji generaciji gre za povsem drugačno pojmovanje slike, ta sloni na povsem drugih elementih kot pa njegova slika. Ob tem želi tudi šokirati, ker zakriva identiteto. Kar dela, bi moral tehnično obvladati vsak študent na akademiji, saj gre predvsem za idejo, ki je vpeta v družbeno stvarnost. Banksy je v prvi vrsti političen.

Mene tovrstna umetnost niti ne zanima. Želim pa si narediti še kakšen podaljšek lastne slike, saj se z nagrado moje življenje in umetniško ustvarjanje še nista končala.

Pa vendar imam občutek, da se kot umetnik odzivate na probleme v svetu, od podnebnih sprememb, vojn, številnih stvari, ki jih človeštvo počne v napačno smer. V slikah nekako izražate notranja občutenja o teh temah. Mora biti umetnik angažiran?

Kar ste povedali, drži. Moja slika je predvsem slika mojega čutenja oziroma notranjega občutenja. Sicer se me je v preteklosti sem in tja dotaknila tudi politična angažiranost, a ta ni bila nikoli v središču mojega ustvarjanja.

Slikarstvo kot tako je vendarle neka estetika, neka poetika, ki po premočnem angažmajem izgubi tisto elementarnost. V ospredje prihaja neka resnica, ki je včasih tudi laž. Premočna angažiranost je zato bolj kot ne lahko problematična.

Z njo se izgublja tudi likovnost?

Tako je. Angažiranost lahko podredi umetnost do onemoglosti.

Leta 1981 ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, letošnji okrogli življenjski jubilej boste zaznamovali s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. V kakšnem smislu vam štejejo nagrade?

Šteje to, da se dobro počutim, ko pogledam nazaj in vidim, da sem nekaj vendarle naredil. Ocenili me bodo drugi, v lastnem konceptu pa lahko povem, da je nekaj dobrih in nekaj slabih temeljnih kamnov tega mojega ustvarjanja. Če pri mojih letih ne bi nič ustvaril, bi bila to prava žalost. Ta dober pogled nazaj mi torej pomeni največ. Nagrade pa so neke vrste »pušeljčki« ob določenih trenutkih. Sicer je pri nagradah tako, vsak umetnik jih rad dobi, ampak če je nekoliko pozna, ti ne pomeni več toliko, kot če bi jo dobil pri tridesetih letih. Res pa je, da si je takrat niti še zaslužil nisem. Taka je pač usoda nagrad za življenjsko delo. Gre za paradoks, ko ti nagrada veliko pomeni, obenem pa si z njo skoraj nimaš kaj pomagati. Sem pa seveda za nagrado hvaležen narodu oziroma stroki, ki je uvidela, da mi ta pripada.

Še vsak teden zahajate v izbrano družbo v lokal Stan v Zbiljah?

Še. Gre za moško družbo, v kateri se dobivamo prijatelji različnih poklicev in znanj. Srečanja so stalnica že več deset let, potem ko so nekatere lokale zaprli, pa je naša točka zadnja leta v Zbiljah, kjer je prav prijetno. Naša vrsta je vsak ponedeljek dopoldan.