Medicina nam je bila usojena

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 2. februar 2023 / 11:22

Boris izhaja iz zdravniške družine. Četudi je kot najstnik želel prekiniti družinsko tradicijo, mikalo ga je namreč profesionalno igranje hokeja ali košarke, se je po maturi vseeno vpisal na medicinsko fakulteto.

»Pogosto sem se spraševal, od kod ta močna vez s tem poklicem. Kdaj se je vse skupaj začelo, kdo je bil kriv, da pri nas ne študiramo strojništva, zakaj nismo vodovodarji, tapetniki?« se je spraševal, ko sva sedla h kavi. Imela sva kar nekaj časa, saj je moral počakati na hčerko, da zaključi predavanja. Na medicinski fakulteti.

Boris je svoje korenine temeljito raziskal. Imel je srečo, da so predniki marsikaj zapisali, nekatere anekdote o prav posebnih trenutkih njihovega življenja pa so se prenašale iz roda v rod.

»Zanimivo je, da imam tudi o pradedu Felicijanu, ki je bil zdravnik, po potrebi tudi porodničar in veterinar, kar nekaj informacij. Živel je na vasi, ljudje so ga spoštovali, imeli radi, mnogi so se ga bali, ker je znal zaropotati pri družinskem nasilju, zlorabah otrok in celo pri grdem ravnanju z živalmi. V tistih časih, na začetku 20. stoletja, ni bilo v navadi, da bi moralne nauke delil zdravnik. Svetoval in pridigal je le župnik.

Tudi Felicijanovo rojstvo in odraščanje je bilo, po meni dostopnih podatkih, nenavadno.

Njegova mama Urša je bila kuharica in natakarica v vaški gostilni, oče Josip pa velik gospod in industrialec iz Ljubljane. Vrsto let je obiskoval Uršo, ker je imel doma bolno ženo. Bila sta nenavaden par: on je imel visokošolsko izobrazbo z univerze na Dunaju, ona je bila preprosta, a naravno inteligentna ženska. Zanosila je šele pri 35 letih. Po nesreči ali namenoma? Kdo bi vedel! Ker toliko časa ni bilo nič 'videti', so ljudje šušljali, da pa sta morda res le prijatelja. Na novega leta dan 1892 je na svet privekal mali Felicijan. Ljubljanski oče ga je bil neizmerno vesel, saj je imel doma že tri odrasle in tudi poročene hčerke. Uscanke jim je rekel. Uršini starši so se zaradi hčerkinega nezakonskega otroka počutili umazane, užaljene, prizadete. Več mesecev so menda hodili samo k jutranji maši ter se, če je bilo le mogoče, izmuznili iz cerkve takoj po oznanilih. Da bi ja srečali čim manj ljudi! Šele ko jim je nesojeni zet zagotovil, da bo denarno poskrbel za Uršo in njunega otroka, so se potolažili in pomirili.

V tistih časih moški ni mogel priznati svojega nezakonskega otroka, zato je Josip 'posvojil' Felicijana na drugačen način: postal je njegov krstni boter. Zavezal se je, da ga bo, ko bo napočil čas, poslal na študij na Dunaj. Praded se je izkazal za bistrega fanta, zato se je najprej vpisal na klasično gimnazijo, potem pa so ga kot drugega najboljšega maturanta napotili na študij medicine najprej v Prago, potem pa na Dunaj. Po pripovedovanju naj bi bil dr. Felicijan bolj nagnjen k znanstvenemu delu, a ker je oče zahteval, da pomaga ljudem, se je uklonil in odprl zasebno prakso v domači vasi, približno trideset kilometrov iz Ljubljane. Najbolj me je ganila zgodba iz Felicijanovega otroštva. Nekoč sta šla z očetom h krojaču in tam je, enkrat samkrat in edinkrat, mojega pradedka Josip prijel za roko in ga predstavil kot svojega sina.

Ne boste verjeli: poročil se je trikrat! Prva žena mu je ušla, ker naj bi bil precej 'gajsten', ona pa je bila dekle iz plemenite družine in je imela seks bolj za nujo kot za užitek. Druga je umrla po tem, ko so jo napadli divji prašiči, mojo prababico Gizelo pa je menda sam nagnal, ker je raje gledala za hlapci. Na vso moč se je tudi otepala gospodinjstva in dela v ambulanti. V zvezek, ki ga je pisal v obliki dnevnika, je pogosto zabeležil o 'strašni sramoti', ki jo 'zganja ta ženska'. Za tiste čase je bilo res nenavadno, da si je poročena ženska iz ljubljanskega gospostva privoščila ljubimce iz vrst hlapcev in beračev! Na njeno srečo pa ni prišlo do ločitve, saj je Felicijana do smrti pomendral podivjan konj, prababica Gizela pa se je že kmalu kot bogata vdova poročila s krznarjem iz Celovca. Kje in kdaj sta se srečala, ne vemo, predvidevam pa, da se je to zgodilo v Opatiji, kjer je bila po hudi pljučnici na okrevanju.

Ded Jokl se je rodil dobro leto po gala poroki. Mama zanj ni nikoli po materinsko skrbela. Mar ji je bilo za otroka! Odraščal je ob varuški, zelo dobro se je razumel tudi z učiteljem klavirja, ki ga je poučeval štirikrat tedensko. Ko je bil star osem let, se je začela vojna. Očeta so, ker je bil judovske krvi, odpeljali v taborišče, kjer je po enem letu umrl. Mama Gizela pa je spoznala ameriškega vojaka, se po koncu vojne preselila v Ameriko, Jokla pa pustila učitelju klavirja in njegovi ženi. Zakaj se je, ko je napočil pravi čas, odločil za študij medicine, ne vem. Meni je razlagal, da zato, ker je bil zaljubljen v neko študentko, a ne bi dal roke v ogenj, da je bilo to res. Tudi on se je trikrat poročil. Ker je bil jako strog in resen mož, mu je prva žena, po poklicu učiteljica, ušla nazaj k svojim staršem. Z drugo je zaplodil mene, po spletu zelo nesrečnih okoliščin pa mu je čez dve leti skupaj z otrokom umrla pri porodu. Potem se je poročil z medicinsko sestro, svojo desno roko v ambulanti. Bila je nežna, tiha in zelo ljubeča ženska. Čeprav ni nikoli povzdignila glasu, je imela mojega očeta do zadnjega dne življenja krepko pod komando. Zelo lepo je skrbela tudi zame. Rad sem jo imel.

Poročil sem se z Magdo, v katero sem bil zaljubljen že v vrtcu. Bila je moja prva in edina ljubezen. Imava tri hčerke, najstarejša je v drugem letniku medicine.

Smo štirje rodovi zdravnikov, a intimno tako različni med seboj!«

(Konec)