Plečnik je rad delal na Gorenjskem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 29. januar 2023 / 06:25

Območje Gorenjske je drugo največje središče Plečnikovega ustvarjanja na Slovenskem. O tem, kako bogato dediščino je arhitekt zapustil v tem delu Slovenije, govori obsežna razstava z naslovom Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo ob zaključku leta, posvečenega 150. obletnici arhitektovega rojstva, odprli v prostorih Območne enote Kranj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Preteklo leto, posvečeno arhitektu Jožetu Plečniku (1872–1957), je v Sloveniji obrodilo različne počastitve, dogodke, razstave in predstavitve njegove arhitekturne dediščine. Konec leta so se z obsežno razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri v Galeriji dr. Ceneta Avguština našemu velikemu arhitektu poklonili tudi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območni enoti Kranj.

Razstava prinaša pregled tistih Plečnikovih del na Gorenjskem, ki sodijo pod okrilje kranjske enote zavoda. »Za omejen obseg smo se odločili zato, ker objekte in druge Plečnikove rešitve s tega območja dobro poznamo in se z njimi nenehno srečujemo pri našem delu. Razstavo smo zato oblikovali tako, da ne predstavljamo zgolj faktografskih podatkov o nastanku posameznega objekta in vseh dogodkov, ki so si sledili v zvezi tem, hkrati pa tudi kasnejših konservatorskih posegov na Plečnikovi dediščini, ampak posebno pozornost namenjamo tudi opisu stanja, v kakršnem objekti in predmeti so, ob tem pa tudi predlagamo rešitve in naša priporočila za naprej,« o eni izmed pomembnih posebnosti te predstavitve Plečnikove umetniške dediščine pove vodja projekta, umetnostna zgodovinarka in konservatorka mag. Maja Avguštin, ki je pri snovanju razstave sodelovala s kolegico konservatorko in arhitektko, mag. Natašo Ülen.

Močan ustvarjalni zagon

Kot zapisano, je območje Gorenjske drugo največje središče Plečnikovega ustvarjanja na Slovenskem. Njegova dela so tu nastajala v obdobju od poznih tridesetih let 20. stoletja pa vse do njegove smrti leta 1957 in sodijo v čas njegovega najzrelejšega ustvarjanja. Nekaj del je nastalo prav v zadnjem letu ali dveh pred smrtjo. To je bilo obdobje po drugi svetovni vojni in je bilo neobhodno povezano z obdobjem, ko je bilo treba na novo zgraditi porušeno domovino, primanjkovalo je hrane, obleke in drugih najosnovnejših dobrin za življenje. Hkrati je bil to tudi čas, ko so bila največja Plečnikova dela že izvedena oziroma je bila izvedba v teku.

»Plečnik se je kljub visoki starosti, osebnim in strokovnim okoliščinam vsakega novega projekta loteval z zanj značilno ustvarjalno silo in nepremagljivo vnemo ter znal ob tem vnemati tudi srca naročnikov, učencev mojstrov in ljudi v neposredni bližini,« poudarja Maja Avguštin in dodaja, da so ga v tem obdobju najbolj zanimale naloge, kot so spomeniki, cerkve in nagrobniki. Da zato, ker je simbolna vrednost lahko presegala navadno in potrebno utilitarnost. Znano je, da je Plečnik vedno znova želel, da bi bila njegova dela razumljiva ne zgolj peščici strokovnjakov, ampak kar najširšemu občinstvu, torej tistim, ki jim je bila arhitektura namenjena.

Največ Plečnika v Kamniku

Razstava je zasnovana glede na prostorski kontekst predstavljenih del. V uvodnem delu posameznega prispevka se najprej seznanimo z osnovnimi informacijami, iz katerih je razvidna časovnica Plečnikovega ustvarjanja, torej izdelava načrta, izvedba in naročnik, pa tudi drugi sodelavci, s katerimi je Plečnik najtesneje sodeloval na Gorenjskem: z Antonom Bitencem, Majdo Neřima in Erno Tomšič.

Največ del je Plečnik zapustil prav na kamniškem območju. Na razstavi je tako predstavljenih več sakralnih objektov (cerkva, kapel), tudi zasebnih hiš, nekaterih javnih arhitekturnih rešitev. Arhitektov »odtis« tako nosijo cerkev sv. Benedikta v Stranjah, cerkev oziroma sakralni objekti v Tunjicah, Kamniku, v Mengšu, Domžalah, na Dobu, trg pred cerkvijo v Komendi, zasnoval je ureditev osrednjega trga v Kamniku s fasado hiše na Maistrovi 2, železniško postajo, most čez Nevljico, Lovsko kočo kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici, tu so različni nagrobniki, predstavljena pa je tudi notranja oprema za kmečko sobo družine Stele.

Na ogled so arhitekturne rešitve za Kapelo Marije Snežne na Ambrožu pod Krvavcem in za tamkajšnjo cerkev sv. Ambroža ter prav tako v Cerkljah ter tamkajšnje pokopališče. Plečnikovi so trg pred baziliko na Brezjah, kapela v Begunjah, paviljona Brezjanka in Jožamurka, Plečnikove stvaritve vidimo v Vili Bled, zasnoval je zasebno Vilo Epos.

Razstavi bo sledila knjiga

Posebno poglavje je zagotovo Kranj, kjer lahko občudujemo Plečnikove arkade ob Roženvenski cerkvi in tamkajšnje stopnišče ter vodnjake, impozantni sta fasada Prešernovega gledališča in unikatna Bežkova hiša na Koroški ulici. Na razstavi je predstavljenih kar okrog štirideset Plečnikovih del. Med drugim tudi načrti za nekatere neizvedene projekte, na primer v Kranju Mestna hiša, Prešernova hiša, most nad Kokro in ureditev Glavnega trga. Kot je povedala Maja Avguštin, se bodo tako kot predstavljenim obstoječim delom Plačnika temeljiteje posvetili tudi neizvedenim projektom v knjigi, ki jo bodo pripravili v tem letu.

Koncept razstave je zanimiv. »Konservatorji na dediščino gledamo z drugačnimi očmi. Ne zanima nas zgolj, kaj je Plečnik ustvaril, ampak tudi ocenjujemo, kaj je treba na dediščini narediti, in ob tem, kar opazimo med strokovnim nadzorom, podamo tudi manjša priporočila lastnikom teh objektov. Zato smo ta konservatorski pristop poudarili tudi pri razstavi, ki tako ni le dokumentarnega pomena ali pa predvsem promocija njegovih stvaritev,« je ob razstavi povedala Nataša Ülen. Med predstavljenimi Plečnikovimi deli pa lahko prebiramo tudi nekaj utrinkov iz njegove korespondence s posameznimi naročniki, ki so neke vrste pika na i, saj še enkrat znova odkrivajo arhitektov značaj in njegovo zavzetost pri ustvarjanju izjemnih arhitekturnih dosežkov, kot tako stroka kot širša javnost vedno znova ugotavljata ob njegovih delih.

V Zavodu pa so pripravili tudi zanimiv hologram, v katerem obiskovalce nagovori sam Jože Plečnik z besedami: »Arhitektura, kateri se udinjate, je res samo veliko trpljenje. Vendar pomnite, da je treba za lepoto in srečo vedno veliko trpeti.« Razstava bo na ogled še do konca februarja.