Strogi tunjiški župnik Jakob Razboršek
Tunjiške zgodbe (22)
Jakob Razgoršek je bil doma v Čemšeniku, tam čez Trojane. V Tunjicah je svojo službo opravljal od leta 1912 do 1938. To je celih 26 let. S seboj je pripeljal kar tri svoje sestre, da so mu pomagale pri delu, tako v cerkvi kot na cerkvenem posestvu, saj je bila takrat Prevola kar vzorno obdelana. Tudi sam Jaka je prijel za vsako kmečko delo, pa naj je bila to košnja ali kar koli drugega. V farovškem hlevu pa sta bili privezani tedaj tudi po dve kravi.
Starejši ljudje v Tunjicah so se Jakoba spomnili kot strogega oziroma še prestrogega učitelja, ki je nemirnim učencem pri verouku v šoli svojo vzgojo vbijal v glavo, tudi s palico po riti. To so si stari možje zapomnili do smrti. Do hujših sporov je prihajalo tudi med vaščani in župnikom. Pa poglejmo nekaj teh sporov.
Pri Pikovcu sta poleg žensk tedaj živela še dva strica, Tone in France, ter nezakonski sin Micke Janez Pirc, rojen 1889. Temu fantu so Tunjičani rekli Pikovčev Anža. Anža je bil menda namazan z vsemi žavbami. Zgodilo pa se je, da so se z župnikom Jakom sprli vsi trije Pikovčevi možakarji. Toneta je župnik javno okregal, ker ni pokleknil pred svetim rešnjim telesom, ko sta šla z ministrantom mimo Pikovca z laterno obhajat nekega bolnega Tunjičana. To veliko pregreho je Jaka zapisal tudi v farno kroniko, ki še vedno obstaja. France se je v župnišču skregal, ko ga je župnik za veliko noč spraševal o veronauku, kot je bila tedaj navada. France pa je zraven menda še grdo klel. Tudi to je Jaka zapisal v svojo kroniko. Zakaj se je Anža vmešal v spor, pa nam ni čisto znano. Vemo le to, da je nekdo ponoči prevrnil župnikov čebelnjak v breg pod farovžem. Jaka je za to dejanje krivil Pikovčevega Anža, pa če je to res storil on ali pa mogoče kdo drug. Od tedaj dalje se župnik Jaka ni več prerekal s Pikovčevimi fanti.
Začela se je prva svetovna vojna. Anža je kot 30-letni fant dobil poziv in moral je na soško fronto. Tam ga je kar kmalu v sporu z Italijani s pištolo ustrelil neki italijanski oficir. Kot je v cerkveni kroniki zapisano, naj bi se to zgodilo 1. decembra 1917. O njegovi smrti je pripovedoval očividec, spodnji Naumov oče, meni pa je to povedal njegov sin Florjan.
Še ena zgodba je znana. Jaka je javno, z lece (prižnice), obsojal prešuštva tunjiških žena. Kar si je najbolj za svoje vzela Komovčeva mati, ki je imela neko razmerje s sosedovim fantom. Končni razplet je znan po tem, da je fant z nožem zamahnil po gospodarju Komovčeve kmetije. Na roki mu je prerezal glavno žilo in mož je izkrvavel. Ta zapis in sodbo imamo še zapisano, o zločinu na Vinskem vrhu. Komovčeva mati pa se je župniku maščevala tako, da mu je ponoči v farovški vodnjak stresla koš ječmenovih plev. Kar dosti dela je bilo, da sta cerkvena ključarja očistila globok vodnjak.
(Se nadaljuje)