Široko odprte oči Janeza Krišlja

Spretni pletarki sta bili že Janezovi mama in teta. Veliko znanja je pridobil z opazovanjem svojega strica in drugih pletarskih mojstrov, sam pa se je s to obrtjo začel aktivneje ukvarjati po upokojitvi. Ministrstvo za kulturo ga je na predlog Slovenskega etnografskega muzeja – Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine novembra lani vpisalo v Register nesnovne kulturne dediščine, na kar je upravičeno izjemno ponosen.

Ko sem bila stara kakih štiri, pet let, sem imela košek. Tak majhen košek, v katerega se je dalo naložiti marsikaj, od plišastih medvedov do punčk in še česa. Tudi med vožnjo s kolesom do sosedov sem si ga oprtala. Pravzaprav se mi je zdel celo strašansko imeniten in sem se težko ločila od njega. Ta hip, ko pišem, pa gledam še veliko manjši košek, kot je bil moj, takega za shranjevanje krhljev ali kakšnega drugega opojno dišečega suhega sadja. Občudujem ga, kako skrbno je izdelan. »V njem je kakih šestdeset viter,« mi je povedal Janez Krišelj, pletar s Francarije v Preddvoru, ki mi ga je podaril.

»Otroci imajo še vedno radi koše, ravno zdaj izdelujem enega po naročilu,« se nasmehne. Ko gledam njegove roke, vajene dela, in grčaste prste, kako spretno pripravljajo leskove vitre, ki jih bo spletel v koš, cajno, camboh, škundro …, vem, da sedim pred velemojstrom pletarstva. Ponosen je na to, da je bil v začetku novembra lani v vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine. »To je rezultat vsaj 25 let dela oziroma več, saj sem začel plesti sredi osemdesetih let. Leta 1992 sem dobil certifikat, da so moji izdelki ročno delo.«

Uporablja leskove vitre

Janez Krišelj v svoji delavnici na Francariji v Preddvoru izdeluje cajne (manjše košare s polkrožnim ročajem in neravnim dnom), košare za okras, koše, cambohe (košara brez ročaja z neravnim dnom), škundre (košare s polkrožnim ročajem in ravnim dnom), lese in še marsikaj drugega, inovativnega. Pri tem uporablja leskove vitre, svoje izdelke pa zaključuje s smrekovo korenino, nikoli z umetnimi materiali. »Ogromno potujem s kolesom po Sloveniji in povsod opazim leskovo grmovje, takoj vidim, katera bo prava za vitre in katera ne. Tudi svoje tečajnike najprej peljem v gozd, da se naučijo, kaj odbrati zase. Vsak rokodelec mora imeti ves čas na široko odprte oči.« Dobro je že zakorakal v osemdeseta leta, pa tega ne kaže; se vidi, da je športnik po duši in telesu. »Kolesarjenje, smučanje, hoja po hribih – vse to me spremlja skozi življenje, sem se pa res, ko sem se upokojil, odločil, da bi rad čim več rokodelskega znanja prenesel tudi na mlajše generacije.«

Pripravlja tečaje

Svoje znanje pletarstva tako prenaša zlasti na tečajnike v okviru vsakoletnih tečajev, ki jih izvaja v Rokodelskem centru DUO Škofja Loka, na katerih udeležence uči vse od priprave materiala do izdelave končnega izdelka. Je član Sekcije DUO Škofja Loka. Svoje znanje pa z veseljem prenaša tudi na mlajše v okviru predstavitev v osnovnih in srednjih šolah. Metaforično pravi, da je največ rokodelskega znanja »ukradenega«. »Jaz lahko tečajnikom trikrat do petkrat pokažem, kako se kaj izdela, pa se ne naučijo takoj. Do­kler človek sam ne dojame, kako zahtevno je delo pletarja in da zahteva tako intelektualno kot fizično aktivnost, ni nič. Ko 'pride noter' – na vsakem tečaju imam od pet do deset ljudi –, pa odnese toliko, da lahko tudi mene na kaki uri zamenja in pokaže svoje znanje in veščine. To mi je v veliko veselje. Najbolj ponosen sem, če učenec zna več od učitelja.«

Rokodelski center DUO je »zakon«

»Ko sem iskal, kam bi svoja znanja prenesel, sem našel Rokodelski center DUO v Škofji Loki in njegovo vodjo Kati Sekirnik. Takoj je bila navdušena, da začneva sodelovati, tako da sem član sekcije centra DUO od leta 2015. Kati res dela dobro, bila je uspešna na kar nekaj državnih in mednarodnih razpisih za pletarsko dejavnost, tako da sem resnično vesel, da lahko sodelujem z njo in centrom. Moj tečaj je obiskovala tudi Tajda Jerkič, tu pri meni v delavnici je pletla in tudi na podlagi njenih obiskov je nastala publikacija o meni, ki jo je izdal Rokodelski center DUO. Vesel sem, da je Irena Leban, ki je profesorica na Srednji lesarski šoli v Škofji Loki, sicer pa je k meni hodila na tečaj, rokodelstvo prenesla na šolo. Že v okviru svojega izobraževanja je spoznala to področje, zdaj pa želi, da se to področje v kombinaciji z lesarstvom širi tudi med dijake.«

Pletarstvo ga spremlja od otroštva

»S pletarstvom sem se srečal že kot otrok, mama je pletla, vsa njena 'žlahta' je pletla, mojih tet in stricev je bilo več kot deset, tako da so se vsa ta znanja prenašala name. Sem pa iz tega rodu še edini, ki zna plesti. Zakaj so ga drugi opustili, ne vem. Morda zaradi slovesa, da pletejo le tisti, ki nimajo kaj početi ali niso za kaj drugega sposobni …, ne vem,« razmišlja Janez Krišelj. »Včasih je vsaka kmetija imela pet cajn, camboh in koš. Ko je šla ženska na njivo, je na hrbtu obvezno imela koš, v rokah pa cajno in neko orodje. Ko se je vračala opoldne s polja domov, je imela v košu nekaj za v hlev in nekaj za kosilo. Cajna je bila takrat vredna veliko več, kot je recimo zdaj, čeprav so zdaj na prvi pogled lepše. A ta roba z Daljnega vzhoda je pri nas preplačana. Veliko sem potoval po svetu in videl, da so recimo v Romuniji enaki pletarski izdelki štirikrat cenejši kot pri nas.« Janeza vprašam, kakšne so bile cene pletarskih izdelkov v njegovem otroštvu. »Ko sem bil star deset let, torej v petdesetih letih, je bila dobra plača recimo okrog 100 ali 120 dinarjev. Mama me je poslala prodajat cajne, pa sem jih šel, proti Trsteniku, Golniku. Ena cajna je stala osem dinarjev. Mama mi je rekla, da če jo bom prodal dražje, bo preostanek moj. Pa sem jih prodajal po deset dinarjev.« Življenjska doba cajn je bila lahko tudi deset let, niso se popravljale, ampak so se kupile nove. »So bile pa narejene bolj 'na hojladri', nihče ni pazil na to, kako goste so vitre. Če so bile bolj redke, se je pa krompir notri stresel in presejal.«

Okras ali funkcionalnost?

»Dobro vprašanje,« mi reče Janez Krišelj. »Poznam pletarja, ki živi v Kočevju, akademsko je izobražen in plete za dušo. Njegovi izdelki so PP.« PP? »Pobiralci prahu – videti so čudovito, lepo, cenovno so dražji kot moji, ampak gredo v prodajo,« hudomušno pove Krišelj. »Jaz večinoma delam embalažo, pravim, da izdelek mora biti funkcionalno uporaben. Je pa res, da tudi nekaj PP-ja mora biti. Za novoletna darila sem naredil nekaj deset koškov, teh ne moreš dati praznih, notri gredo recimo klobasa, bomboni, suho sadje … To je zame PP.«

Jaslice

Ko odhajam, pokomentiram tudi jaslice, ki sem jih opazila takoj po prihodu v hišo zakoncev Anice in Janeza Krišlja. V košku, ki ga odnesem domov, dobim še dve lično izdelani figurici iz leske. »To so letošnje, prihodnje leto bodo boljše, še ene imam na ogled v Srednji vasi pri Šenčurju, do svečnice, tiste so še lepše,« pove Janez in povabi k ogledu.