Noben ptič nima perutnic naprej
»Igralci in domače kulturno društvo smo Janezu Poldi z gledališko predstavo postavili svojevrsten spomenik, muzej na dovškem odru, kar si najboljši smučarski skakalec po drugi svetovni vojni, ponos Mojstrane, Gorenjske, Slovenije in Jugoslavije, nedvomno zasluži,« pravi režiser Marsel Gomboc.
»Noben t'č nima perutnic naprej.« To je stavek, ki ga je Mojstrančan Janez Polda (1924–1964) večkrat ponavljal, ko so ga spraševali, zakaj skače na tak način. »Bil je namreč začetnik novega, modernega sloga skakanja z rokami nazaj, ki ga poznamo še dandanes. Zanimivo je tudi to, da je zaradi svojega sloga skakanja dobival od sodnikov nižje ocene,« je povedal Marsel Gomboc, idejni vodja, režiser in igralec v gledališki predstavi z naslovom iz znamenitega stavka Noben ptič nima perutnic naprej, ki jo bodo danes zvečer premierno in tudi krstno uprizorili na dovškem odru.
Po pripovedi Malči Polda
»Spremljali bomo nekaj novega, resnično zgodbo, ki bo, upam, pritegnila ne samo domačine, ampak tudi športne navdušence in tiste, ki imajo radi nekoliko drugačne gledališke predstave, kar naša vsekakor je, saj govori o človeku, ki je med nami živel in naše kraje s smučarskimi skoki ponesel v svet. To je bil svojevrsten izziv tudi zame kot režiserja in igralca, ki bom upodobil Janeza Poldo v odraslih letih. Igrati nekoga, ki ga nisi poznal, ampak si samo slišal o njem,« je dejal Gomboc. Izziv je bilo tudi besedilo, ki ga je napisala Nika Brgant, dramaturginja predstave, po pripovedovanju Poldove žene Malči ter zapiskih, ki jih je po njenem pripovedovanju več let beležil tudi Marsel Gomboc. Slišala se bo tudi klena gorenjska govorica.
V hramu športnih junakov
Janez Polda je za Jugoslavijo nastopil na zimskih olimpijskih igrah 1948 v Sankt Moritzu, 1952 v Oslu in 1956 v Cortini d' Ampezzo. Leta 1948 je na Tednu smuških poletov v Planici skočil 120 metrov z dotikom, zaradi česar daljava ni bila priznana kot svetovni rekord. Na tem tekmovanju je s skokom, dolgim 109 metrov, postal drugi Slovenec, ki je preskočil sto metrov, s čimer je takrat postavil nov slovenski in jugoslovanski rekord. Leta 1950 je v Planici rekord še izboljšal s skokom, dolgim 114 metrov. Na turneji štirih skakalnic je leta 1953 v Innsbrucku osvojil osmo mesto in deseto mesto v Bischofshofnu, 1956 pa peto mesto v Innsbrucku. Po njem sta imenovani ulici v Mojstrani in Zagrebu. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov.
Tudi kovček za maže
Igrani del na odru
bodo obogatile fotografije, predstavljene na platnu. »Predstava je posebna tudi zaradi izvirnih predmetov, oblačil, obutve, smuči, kovčka za maže, ki je še posebno zanimiv, saj v njem vlada popoln red še po toliko letih, pa pokalov, dokumentov iz osebne zbirke Malči Polda.« Zahvala gre tudi Gornjesavskemu muzeju Jesenice, Jožetu Dovžanu - Zepu in pa Mihaelu Kersniku za fotografije, rekvizite in koristne informacije ... Igrajo še Jakob Berce (Polda v mladih letih), Julija Krisch, Florijan Krisch, Nina Luks Šuvak (kustosinja), Boštjan Bogataj (učitelj/carinik) in Roman Veber (maršal Tito). Predstavo so podprli Občina Kranjska Gora in več donatorjev. Današnja premiera je razprodana, ponovitvi bosta 29. januarja in 2. februarja. Predstava, s katero se KUD Jaka Rabič Dovje - Mojstrana poklanja Janezu Poldi, se na izviren način navezuje tudi na prihajajoče svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Planici.