Pacienti na ulicah

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Slovenija / petek, 13. januar 2023 / 12:11

Ne gre mi iz glave pred nedavnim dolga vrsta čakajočih na vpis k osebnima zdravnicama, ki sta začeli opredeljevati paciente v ljubljanski enoti zdravstvenega doma. Nekateri so se v vrsto postavili še v trdi temi. Čakajoči zunaj na mrazu, oviti v tople odeje, ki so jih prinesli s seboj. Čakajoči na listek, ki bi jih odrešil stiske in skrbi, da bodo pa mogoče le dobili osebnega zdravnika na primarnem nivoju zdravstva, ki prvi omogoči vstop v zdravstveno obravnavo. Kako pomembno je to, kajne? Potrpežljivo so ljudje čakali na svojo priložnost, vsi je tistega dne niso dobili. Žalostno, nepredstavljivo in nedopustno, da so se znašli v takšni situaciji. Pojasnila, zakaj se je zgodilo, kar se je, me niso prepričala.

Kdo ve, mogoče bom že jutri tudi jaz in še marsikdo drug neprijetno presenečena, kot gospa, s katero sem govorila na torkovi stavki pacientov in ki je zgolj po spletu »tretjih« okoliščin izvedela, da je že od oktobra brez osebnega zdravnika, pa je o tem nihče niti ni obvestil. V državi je več kot 130 tisoč zavarovancev brez osebnega zdravnika. Na Gorenjskem razmere, kjer je okrog devet tisoč ljudi brez osebnega zdravnika, sicer še niso tako kritične. A ljudje nismo številke. Ne družinske ambulante za neopredeljene, s katerimi ministrstvo za zdravje »maši« kaotične razmere, pacienti so tisti, ki postajajo »neopredeljeni«. Ne vem točno, kdo je zanje rekel, da so »izbrisani«. Skozi zgodovinsko izkušnjo samostojne Slovenije pa vemo, kaj to pomeni.

Naše javno zdravstvo je zbolelo. Viden transparent: »Javno zdravstvo hira, zasebniki bogatijo.« Ta trenutek se ni zgodil včeraj. Trajalo je leta. Zato se je na poziv civilne iniciative Glas ljudstva, ki je oblikovala stavkovne zahteve v dialogu z različnimi deležniki, strokovnjaki na področju zdravstva in strokovnimi združenji, zgodila prva stavka pacientov v zgodovini samostojne Slovenije. Minister za zdravje je govoril, da ga skrbi, da ne bi prišlo do ekstremizma. Naknadno je sicer pojasnil, da je bil napačno razumljen. Meni se zdijo ekstremne razmere že, ko gledam posnetke zunaj čakajočih ljudi sredi noči.

Ulica stavkajočih, ki poleg dostopa do družinskega zdravnika za vse zahteva ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in ustavitev odtekanja denarja k zasebnikom. V javno zdravstveno blagajno vsi vplačujemo, košarica storitev pa se krči. Kar pomislite, kaj še dobite pri zobozdravniku brez doplačila.

Hvaležni smo v teh razmerah lahko tistim zdravnikom in drugim zdravstvenim delavcem, ki s svojo predanostjo in srčnostjo vztrajajo v javnem zdravstvu v korist pacientov. Ne glede na vse. A do kdaj?