Ruševine in muzej v spomin na pokol
Francosko mesto Oradour-sur-Glane v bližini Limogesa je eno od evropskih mest spomina na zločine nemške vojske nad civilisti.
Dražgoše – Med udeleženci nedeljske spominske svečanosti v Dražgošah je bil tudi podžupan francoskega mesta Oradour-sur-Glane iz okolice Limogesa Benoit Sadry. To francosko mesto je med tistimi nesrečnimi evropskimi kraji, v katerih je nemška okupacijska vojska zagrešila najhujše zločine nad civilisti, njihove domove pa zravnala z zemljo.
Oradour-sur-Glane je bila majhna francoska kmečka vas s približno 350 prebivalci. Spomladi leta 1944 je bilo v njej že okrog 650 ljudi, kar je bila posledica priseljevanja judov in drugih, ki so bežali pred nacističnim nasiljem. 10. junija 1944 so vojaki SS vse prebivalce zbrali na osrednjem trgu, nato pa jih ločili po spolu. Pripadniki 1. in 2. čete so 197 moških odpeljali v več hlevov na robu mesta in jih zaprli. 3. četa je 240 žensk in 205 otrok zaprla v vaško cerkev. Nato so pripadniki SS zažgali skednje in skozi okna cerkve metali granate ter streljali tiste, ki so se hoteli rešiti pred plameni. Ko je bilo 642 prebivalcev, med njimi sedem judovskih beguncev, mrtvih, je četa izropala prazna stanovanja in nato vas požgala do tal. Okoli 20. ure zvečer so se esesovci umaknili iz kadečih se ruševin. Pokol je preživelo le sedem vaščanov: šest moških in ena ženska, vsi pa so bili hudo ranjeni. Približno petnajstim drugim prebivalcem vasi je pred začetkom pokola uspelo pobegniti pred Nemci ali se s skrivanjem izogniti obkolitvi.
Benoit Sadry tudi vodi nacionalno združenje za ohranitev spomina na žrtve Oradourja. Na vprašanje, kako v njegovem mestu ohranjajo spomin na ta tragični dogodek, je odgovoril, da malo drugače kot v Dražgošah. V mestu so ohranjene ruševine starega mesta, za katere skrbi država. Deluje tudi muzej, ki ga letno obišče skoraj 300.000 ljudi, med katerimi je 100.000 mladih. »Mladim je treba povedati, kaj se je zgodilo tukaj in kako hude stvari se dogajajo v vojni. Vsako leto pripravimo tudi posebno prireditev, ki sicer ni tako množična kot v Dražgošah, nanjo pa vselej pride visok predstavnik vlade ali celo predsednik republike.« Izrazil je veselje, da je lahko z nami v Dražgošah in da so kraji, ki so med vojno utrpeli enako usodo, začeli sodelovati. To je prispevek k ohranjanju spomina na preteklost in način, ki prispeva k skupnim prizadevanjem evropskih narodov za mir.