In prišel je čas žetve
V izteku lanskega leta je Jožef Pavlič iz Suhadol pri Komendi zaključil še eno obsežno delo, knjigo z naslovom Sanjati in žeti, v kateri pripoveduje o aktualnem dogajanju, zlasti v domači občini in župniji, pa tudi v širšem prostoru, o pomembnih osebnostih, osebnih doživetjih ...
»H Glavarju se bom še vračal, saj je zame neusahljivi studenec navdiha, ustvarjalne moči in tudi – milosti,« pravi Pavlič, ki življenje in delovanje Petra Pavla Glavarja raziskuje in odstira že vrsto let.
Sanjati in žeti zveni pesniško, vendar je v zajetni knjigi le nekaj pesmi, ostalo je čisto druge narave. Kot izvemo v Uvodni besedi, je avtorju izbiro naslova svetoval Vincenc Gotthardt, urednik pri slovenskem cerkvenem listu krške škofije Nedelja. »Priznam, da sem bil prvi hip zelo presenečen, nato mi je ta naslov postajal vse bolj domač, usidral se je vame. Vincenc me je v bistvu »zadel« takšnega, kakršen sem v resnici. Sanjam in žanjem. Še posebej kot kmečki sin. Nekaj si zamislim, nato o tem premišljujem, opazujem, preverjam, na koncu pa uresničim,« pravi Jožef Pavlič, po izobrazbi univerzitetni diplomirani teolog, skoraj štirideset let urednik in časnikar pri tedniku Družina, avtor več knjig, različnih brošur, prispevkov ...
V letu 2021, ob svoji sedemdesetletnici, je izdal knjigo Dnevi mojih let, pred tem se je na prehojeno pot ozrl v zbirki Radostnice. Tudi v novi knjigi je spregovoril o osebnih doživetjih, predvsem pa ga je pri pisanju vodila misel povedati, kaj se je v letu 2022 ključnega dogodilo v Sloveniji ter v komendski občini in župniji. »Najteže je bilo iz obilice gradiva v zadnjem letu, nekaj pa tudi od prej, izbrati prispevke in jih smiselno razvrstiti v deset razdelkov. Veliko jih je, kot že pri knjigah Radostnice in Dnevi mojih let, ostalo neobjavljenih, nekaj pa sem jih moral zaradi občutljivosti objave in oseb, o katerih pišem, izpustiti,« nam je pojasnil.
O Glavarju tudi v črtici
Prvi tematski sklop je posvetil duhovnosti, nadaljeval z Aktualnim v Sloveniji, najpomembnejšim v preteklem letu in nedavno v občini Komenda ter župniji Komenda, nato pa se osredotočil na Petra Pavla Glavarja, čigar življenje in delovanje raziskuje in odstira že vrsto let. Za knjigo (Ne)poznani Glavar, s katero sta Občina Komenda in Ustanova Petra Pavla Glavarja zaznamovala tristoletnico rojstva, je med drugim napisal prispevka Ohranitev in obvarovanje Glavarjeve knjižnice in Kaj še ostaja pristno Glavarjevega?, v elektronski različici zbornika pa je objavljena tudi njegova črtica o tem, kako je Glavar preživel telovo 1762. »V Glavarja sem se tako poglobil, da sem opisal en sam njegov dan. Gre za literarni, vendar kolikor je mogoče verodostojni opis.«
Na podlagi zgodovinskih virov in pisanja poznavalcev Glavarjevega življenja je Pavlič napisal tudi igro Velikan srca in duha, za katero upa, da doživi uprizoritev. »Zelo si želim, da bi jo najprej uprizorili člani Dramsko-recitatorske sekcije pri Društvu upokojencev Komenda; če ti ne, pa kdo drug. Najprej domačini. Upam, da se bo našla dramska skupina, ki bo kos zahtevnemu besedilu,« pravi.
V knjigi Sanjati in žeti je svojemu največjem vzorniku, kakor imenuje vsestranskega duhovnika, dobrotnika, prosvetitelja …, poleg omenjene črtice namenil sedem prispevkov. »H Glavarju se bom še vračal, saj je zame neusahljivi studenec navdiha, ustvarjalne moči in tudi – milosti!«
Plečnik, Pibernik, Pogačar ...
Osvetlil je tudi dediščino arhitekta Jožeta Plečnika, predvsem njegova dela v Komendi, ki so ga spodbudila celo k pisanju scenarija za film. »Mojster Plečnik je z vsem, kar je ustvaril za Komendo in Komendčane, močno umetnostno, arhitekturno in človeško obogatil naš kraj in naše ljudi. Zato si drznemo primerjavo: Kot rečemo Petru Pavlu Glavarju »naš Glavar«, bi lahko rekli tudi Plečniku »naš Plečnik« oziroma »naš mojster«,« je zapisal Pavlič.
V knjigi, ki ima skoraj 400 strani, pripoveduje še o drugih, ki so pustili pečat oziroma za katere je menil, da jim mora nameniti pozornost – na slovenski ravni o akademiku dr. Jožetu Mlinariču, ki je podrobno preučil zgodovino Komende, nadškofu Alojzu Uranu, kardinalu Francu Rodetu ob knjigi spominov Vse je dar, pisatelju Zorku Simčiču ob stotem rojstnem dnevu, dolgoletnemu župniku v Stranjah in glasbenemu ustvarjalcu Francetu Gačniku, jasličarki Heleni Rode z Viševce, iz domače občine pa o predlani umrlemu suhadolskemu rojaku pesniku, pisatelju in literarnemu zgodovinarju prof. Francetu Piberniku, vrhunskemu kolesarju Tadeju Pogačarju s Klanca pri Komendi, moščanskim gasilcem in drugim pomembnim občanom Komende.
Predstavil je lik malteškega viteza za današnji čas (avtor je član Slovenske asociacije Suverenega malteškega viteškega reda) ter posebno poglavje namenil Ukrajini. »Precej tega, kar bi hipno privabilo, navdušilo in zadovoljilo, nazadnje pa izgubilo na situ časa, sem izpustil. Naj ostanejo le zrna, vredna slovenske (komendske) zemlje in tudi mojega truda, najprej pa sanj, hrepenenja, navdiha in spoznanj,« nagovarja bralca.
Gradiva ima še kar nekaj – za več knjig, pravi. Kot je dodal ob tem, pa bi se najraje vrnil k poeziji, k pripravi pete pesniške zbirke. »Čutim, da imam tukaj še veliko povedati.«