Podobe iz tovarn kot spomin na industrijsko dediščino
Muzeji radovljiške občine so decembra, tik pred koncem leta, v katerem so z razstavo počastili stoletnico tovarne čokolade v Lescah, izdali monografijo, v kateri je ob fotografijah mojstrov fotografov, domačinov Ivana Pipana in Adija Finka, predstavljena zgodovina (nekdanjih) ponosov gospodarstva na območju občine Radovljica: od kroparskega Plamena, leške Gorenjke in radovljiške Almire do Sukna v Zapužah in Elana v Begunjah.
Nastanku te knjige je botrovalo več razlogov. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu zbirka umetniških fotografij Adija Finka (1925–2018) in Ivana Pipana (1929–2017), ki sta posnela številne zanimive motive iz tovarniškega življenja in sistematično dokumentirala delovanje vseh tovarn v občini. Njuni dediči so velik del njune izjemne fotografske zapuščine prepustili Fotografskemu društvu Radovljica, to pa jo je nato podarilo Mestnemu muzeju Radovljica.
»S predstavljeno dediščino želimo spodbuditi nadaljnje raziskovanje industrijske dediščine kot ene izmed temeljnih dediščin moderne in postmoderne dobe. Ta je v radovljiški občini v zadnjih sto letih radikalno posegla v življenjski prostor in okolje, v način življenja – in ga zaznamovala družbeno in socialno. Oblikovala je kulturo in identiteto lokalnega okolja ... Mi pa smo zavezani, da ohranimo ta pomembni del svoje identitete, ohranjamo pričevanja preteklosti in jo s ponosom pripovedujemo naprej.«
Radovljiška občina ima bogato industrijsko tradicijo, močno razvito v več krajih. Na njen razvoj je konec 19. stoletja izrazito vplivalo širjenje železniškega omrežja kot temelja industrijskega razvoja, ki je med drugim prineslo možnost množične proizvodnje, industrializiralo vrsto obrti ter hkrati približalo nove, bolj oddaljene trge. A s prehodom v samostojnost Slovenije v devetdesetih in z nastopom gospodarske krize so se nekatere prej uspešne tovarne, predvsem tekstilne, zaprle ali zmanjšale svoje poslovanje. Za njimi so ostali brezposelni delavci, prazni objekti ter pozabljene delavske veščine, tehnologija in znanje. Ostalo pa je še mnogo več, shranjeno med drugim tudi v spominih nekdanjih zaposlenih, v stavbah, predmetih, pričevanjih ..., je knjigi na pot zapisala urednica, direktorica Muzejev radovljiške občine dr. Petra Bole.
Ohranjajo spomin na industrijsko dediščino
V Muzejih radovljiške občine zadnjih nekaj let z razstavami, publikacijami in dogodki opozarjajo na industrijsko preteklost; lani so tako pripravili odmevno razstavo ob stoti obletnici začetka delovanja tovarne Gorenjka. Spomine ohranjajo tudi s srečanji delavcev tovarn in z nekdanjimi lastniki, s tem pa tudi njihova pričevanja; nazadnje se je to zgodilo novembra ob stoletnici delovanja tovarne Veriga.
Spomin na industrijsko dediščino želijo ohraniti tudi z monografijo. »Nastanku te knjige je botrovalo več razlogov. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu zbirka umetniških fotografij Adija Finka (1925–2018) in Ivana Pipana (1929–2017), ki sta med drugim posnela številne zanimive motive iz tovarniškega življenja in sistematično dokumentirala delovanje vseh tovarn v naši občini. Njuni dediči so velik del njune izjemne fotografske zapuščine prepustili Fotografskemu društvu Radovljica, to pa jo je nato podarilo Mestnemu muzeju Radovljica,« je pojasnila Petra Bole.
Drug, prav tako pomemben razlog za nastanek knjige pa so, pravi, spomini, ki so oživeli, ko so se v Muzejih radovljiške občine ob zbiranju predmetov in spominov in pripravljanju razstav srečevali z nekdanjimi delavci tovarn Veriga in Almira. »Takrat smo se srečali tudi z nostalgijo posebne vrste – hrepenenjem po nekdanjih časih, časih bratstva, enotnosti in delavske povezanosti, kajti lepega se vsi radi spominjamo, stiske, pomanjkanje, krivice tistega časa pa radi pokopljemo v temo zgodovine.«
Lipniška dolina, Radovljica, Begunje
Publikacija je razdeljena na tri dele. V poglavju z naslovom Tovarne z dolgo tradicijo v lipniški dolini so predstavljeni: Plamen Kropa, (avtor prispevka dr. Jože Prinčič), Uko Kropa (avtor Toni Bogožalec), Iskra Lipnica in Iskra Otoče (avtorica Saša Florjančič) in Kemična tovarna Podnart (avtorica Katja Kreutz Praprotnik).
V drugem delu z naslovom Vozlišče poti kot izhodišče za razvoj so predstavljene Almira Radovljica, Veriga Lesce in Gorenjka Lesce; avtorica vseh prispevkov je Katja Kreutz Praprotnik. V tretjem delu z naslovom V zavetju hribov pa sta predstavljeni še podjetji Sukno Zapuže (avtorica Katja Kreutz Praprotnik) in Elan Begunje (avtorica Ines Drame).
Zanimivi pogovori z ljudmi
Katja Kreutz Praprotnik je avtorica petih prispevkov v monografiji. »Najbolj zanimivi pri vsem delu so bili zame zagotovo pogovori z ljudmi, nekdanjimi zaposlenimi, lastniki ... Tudi mene se je dotaknilo srečanje z nekdanjimi zaposlenimi, ki smo ga pripravili jeseni ob stoti obletnici ustanovitve Verige, nekoč velike leške tovarne. Zame je bilo to eno najlepših doživetij zaradi izjemne pozitivne energije, ki so jo izžarevali nekdanji 'verigarji'. Res izjemno je, sploh z današnje perspektive, kako so podjetja, kakršna je bila Veriga, vplivala na tako rekoč vse vidike življenja v kraju. V Almiri, na primer, je bilo pogosto zaposlenih več generacij iste družine – očetje, sinovi, hčere ... Tu je bilo še sindikalno življenje, ki je posegalo tako na področje kulture, športnih prireditev in posebej znotraj tekstilne industrije priljubljenih tekmovanj kot v družbeno življenje, če se spomnimo prostovoljskih akcij, kakršna je bila tista v Almiri, v kateri so urejali Šobec, pa preživljanj dopustov v počitniških domovih podjetij na morju. Danes je življenje seveda popolnoma drugačno, zato je primerjava še toliko zanimivejša,« pravi Katja Kreutz Praprotnik.
Pove še, da jih je poseben izziv predstavljala priprava prispevka o Kemični tovarni Podnart. »S področjem kemije se doslej še nisem ukvarjala in še veliko novega znanja bom potrebovala, da se bom lahko s to zanimivo temo ukvarjala še naprej,« je povedala, direktorica Petra Bole pa je dodala, da tako kot do sedaj tudi v prihodnje upajo na dobro sodelovanje z družinami predvojnih lastnikov nekaterih od obravnavanih tovarn. Med njimi je bila tudi družina Pogačnik, lastnica tovarne, iz katere je nastal današnji Atotech v Podnartu.
»S predstavljeno dediščino želimo spodbuditi nadaljnje raziskovanje industrijske dediščine kot ene izmed temeljnih dediščin moderne in postmoderne dobe. Ta je v radovljiški občini v zadnjih sto letih radikalno posegla v življenjski prostor in okolje, v način življenja – in ga zaznamovala družbeno in socialno. Oblikovala je kulturo in identiteto lokalnega okolja ... Mi pa smo zavezani, da ohranimo ta pomembni del svoje identitete, ohranjamo pričevanja preteklosti in jo s ponosom pripovedujemo naprej,« je v svojem zapisu še poudarila Petra Bole.
Zapisano v kolektivni zavesti
Zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič pa v uvodu k monografiji pravi takole: »Med tranzicijo iz socializma v kapitalizem so mnoga podjetja, tudi giganti jugoslovanske industrije, propadli in z njimi številne prestižne slovenske blagovne znamke. Seznam tovarn, ki so propadle konec osemdesetih let minulega stoletja in po letu 1990, je zelo dolg. Prevent, Rog, Tam, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra, Tobačna Ljubljana in Industrija usnja Vrhnika (IUV) so le del seznama. Prav tako je dolg spisek blagovnih znamk, kjer lastništvo ni več slovensko: Laško, Union, Mercator, Argeta, Perutnina Ptuj, Alpsko mleko, Fructal, Cockta, Čokolešnik, Barcaffe, Radenska itd. Lahko se tolažimo, da bodo ostale zapisane v naši kolektivni zavesti, k čemur bodo nedvomno pripomogle monografije, kot je ta, za kar velika hvala in čestitke Muzejem radovljiške občine.«